Nadškof Mitja Leskovar: Kristusovo breme je lažje kakor življenje brez njega
Cerkev na Slovenskem Alen Salihović
Ob godu svete Terezije Deteta Jezusa, karmeličanke, cerkvene učiteljice in zavetnice misijonov, je bilo posebej slovesno v karmelih v Mirni Peči in Sori. V karmeličanskem samostanu v Sori je slovesno mašo daroval apostolski nuncij v Demokratični republiki Kongo nadškof Mitja Leskovar. V pridigi je spregovoril o Jezusovem jarmu, življenjskih bremenih in zgledu male Terezije, ki je svojo pot svetosti gradila na ponižnosti ter ljubezni do Boga in bližnjega.
Kako je lahko breme lahko?
Nadškof Leskovar je izhajal iz Jezusovih besed: »Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Ob tem je opozoril na navidezno protislovje. Jarem že po svojem pomenu ni nekaj prijetnega, breme pa po definiciji ni lahko. Jezus s temi besedami človeku ne obljublja življenja brez težav, naporov in odpovedovanja. Njegov jarem ne pomeni, da bodo izginile vse preizkušnje, ampak da človek v njih ne bo ostal brez opore in prave smeri.
Nahrbtnik, ki ga potrebujemo na zahtevni poti
Pomen Jezusovih besed je nadškof ponazoril s planinskim nahrbtnikom. Ko se človek pripravlja na zahtevno turo, mora vanj spraviti vse, kar bo potreboval: hrano, pijačo, rezervna oblačila, zaščito pred mrazom in drugo potrebno opremo. V zahtevnejših razmerah potrebuje tudi dereze, cepin in pripomočke, ki mu lahko rešijo življenje.
Takšen nahrbtnik ni lahek. Toda ko se planinec znajde v težavah, se pokaže, da je lahko nevaren prav prelahek nahrbtnik, iz katerega je zaradi želje po udobju odstranil stvari, ki bi jih na poti nujno potreboval.
Podobno velja za Jezusove zapovedi. Ljubezen do Boga in bližnjega od človeka zahteva resnost, vztrajnost, žrtvovanje in odpoved sebi. Včasih zareže do kosti in človeka močno obremeni. Toda prav to breme ga opremi za življenjske preizkušnje ter mu pomaga, da se skozi nevarnosti varno vrne domov. Kristusov jarem je zato lažji kakor življenje brez njega.
Mala Terezija je Jezusov jarem sprejela z veseljem
Sveta Terezija Deteta Jezusa je po besedah nadškofa Leskovarja Jezusov jarem z veseljem sprejela že kot otrok, pozneje pa tudi v redovniškem življenju. To ne pomeni, da ji je bilo vse lahko. Iz njenih zapisov je razvidno, koliko je trpela zaradi ljubezni do Gospoda in bližnjih.
Kljub trpljenju je z Božjo pomočjo ostala zvesta. Prav v Kristusu je našla počitek svoji duši in moč, da je svojo pot nadaljevala tudi takrat, ko ni čutila tolažbe. Njena svetost ni temeljila na velikih zunanjih dejanjih, ampak na zvestobi v majhnih in pogosto skritih opravilih.
Svetost brez napuha in velikih zahtev
Zgled male Terezije nas spodbuja, da bi tudi sami iskali predvsem ljubezen do Boga in bližnjega, je poudaril nadškof. Ne napihnjeno, z velikimi pričakovanji ali željo po priznanju, ampak ponižno in iskreno.
Terezija se je primerjala z majhno cvetlico, ki je komaj zacvetela, vendar je z Božjo pomočjo razširila prijeten vonj svetosti po nebesih in zemlji. Njena »mala pot« kaže, da svetost ni namenjena samo tistim, ki zmorejo velika dejanja, temveč vsakomur, ki svojo vsakdanjost z zaupanjem izroča Bogu.
Nadškof Leskovar je vernike ob koncu povabil, naj se priporočijo priprošnji svete Terezije. Njen zgled naj jim pomaga na zemeljski poti, v prizadevanjih za ljubezen do Boga in v služenju bližnjim – brez napuha, a iskreno in zvesto tudi takrat, ko je treba sprejeti težo Kristusovega jarma.
