Slovesnost v slovenski cerkvi v New Yorku | (foto: Klemen Žumer)
Slovenska cerkev v New Yorku praznovala 110. rojstni dan
Marjana Debevec Slovenska tiskovna agencija
Slovenska župnija sv. Cirila v New Yorku, ena redkih etničnih župnij v mestu, ki neprekinjeno deluje še danes, praznuje 110. obletnico ustanovitve. Ob tem so Slovence v New Yorku obiskali nadškof Stanislav Zore, ki je vodil slovesno somaševanje, minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer, ministrica za področje Slovencev po svetu Suzana Lep Šimenko in veleposlanik pri ZDA Iztok Mirošič.
Nadškof Zore je v nagovoru spomnil na zvestobo, ki so jo Slovenci in Slovenke gojili povsod, kamor so jih razkropili težki, včasih zelo nevarni. Obenem pa se je povabil k občudovanju za vse, kar so znali ustvariti, največkrat dobesedno iz nič. V nagovoru je spomnil, da Bog človeka išče v vsaki okoliščini.
»Tudi naših ljudi, ki so se znašli v bolj ali manj tujem svetu, ni hotel pustiti zunaj, brez skupnosti, brez občestva, brez tolažbe vere, moči zakramentov in objema molitve. Zato je poklical naše brate frančiškane in jih pošiljal k vašim prednikom in k vam.
Odzivali so se na njegov klic in prihajali med Slovence po vsej Ameriki, da so jim z molitvijo v jeziku, ki so se ga naučili od svojih mam in očetov, pomagali ohranjati Boga in domovino, vero in kulturo v srcih.«
Slovencem v Ameriki se je nadškof Zore zahvalil tudi za pomoč, da je samostojna Slovenija vstopila v zavest ameriške politike. Praznovali so namreč tudi 35 let od uresničitve samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter prizadevanj za njeno mednarodno priznanje.
Slovenska cerkev sv. Cirila je bila ustanovljena leta 1916 na pobudo patra Kazimirja Zakrajška. Skozi več kot stoletje je bila središče verskega in kulturnega ter družabnega življenja Slovencev v New Yorku in to ostaja še danes.
Cerkev je imela posebno vlogo tudi po slovenski osamosvojitvi, ko Slovenija še ni imela diplomatskih predstavništev v ZDA – takrat je prevzela vlogo slovenskega informacijskega centra. Danes v njej potekajo tako verski obredi kot kulturne prireditve, koncerti, razstave in sprejemi za Slovence iz New Yorka in okolice.
Z nadškofom Zoretom so somaševali: p. Michael Anthony Perry, OFM (provincialni minister frančiškanske province), domači župnik p. Krizolog Cimerman, OFM, hrvaški župnik Lavrencije Simič, Milan Dimič iz župnije sv. Marije v Bethelu (Connecticut), Janez Arnež (župnik v Drežnici) in Boštjan Prevc (tajnik ljubljanske nadškofije).
Sprejem po maši
Maši je sledil gala sprejem s slavnostnimi nagovori in koncertom. Praznovanje sta pripravila Slovenska cerkev sv. Cirila in Slovensko društvo New York (SlovenianSNY), ki ga vodi prof. dr. Jurij Toplak.
Zbrane je najprej nagovoril zunanji minister Tone Kajzer, ki je poudaril vlogo Cerkve in skupnosti pri prizadevanjih za mednarodno priznanje Slovenije - v času osamosvajanja države je Cerkev služila tudi kot pomemben informacijski center za ameriško javnost.
V pogovoru za slovenske dopisnike je 110-letnico cerkve sv. Cirila označil za dokaz trdoživosti Slovencev, ki so v ZDA v več kot stoletju pomembno prispevali k ameriški družbi, patra Krizologa pa je označil za dušo cerkve in povezovanja slovenske skupnosti ter napovedal prizadevanja za ponovno odprtje generalnega konzulata v New Yorku.
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko je poudarila, da je cerkev skozi desetletja presegla svojo versko vlogo in bila za številne Slovence, ki so prihajali v New York, eden prvih stikov z novim okoljem, kjer so našli slovenski jezik, duhovno podporo, rojake, nasvete in pomoč.
Patru Krizologu je ob jubileju predala posebno priznanje Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Ana Grošelj, ki v zadnjih letih organizira dogodke za mlade Slovence v New Yorku, je povedala, da je želela povezati številne mlade rojake, ki živijo in delajo v mestu.
Prostor v cerkvi je po njenih besedah namenjen vsem, ne glede na to, kako pogosto obiskujejo maše, in meni, da bi bila izguba cerkve izguba za celotno slovensko skupnost v New Yorku, saj je to edini prostor za srečanja, kar potrjujejo tudi številni diplomatski in uradni dogodki Slovenije, ki potekajo v cerkvi.
Na sprejemu, ki se ga je udeležilo več kot 220 ljudi, je za glasbeni program poskrbela slovenska vokalna skupina Virilis, nadškof Zore pa je podelil priznanja posameznikom, ki so posebej zaslužni za ohranjanje in delovanje skupnosti.
Med njimi je bila družina Branc, pa tudi drugi posamezniki, ki so v minulih desetletjih pomagali pri organizaciji dogodkov, povezovanju skupnosti in ohranjanju slovenskih običajev v New Yorku, kot je na primer zobozdravnica in pevka Dominika Lango.
Objavljamo celoten nagovor nadškofa Stanislava Zoreta med sveto mašo
Spoštovani, dame in gospodje, dobrodošli, dragi vsi. Spoštovani predstavniki slovenske vlade in politike, minister za zunanje zadeve, ministrica za Slovence po svetu, gospod veleposlanik, in vsi drugi predstavniki različnih področij življenja, delovanja in medsebojnega povezovanja.
Dragi častni gostje, drage narodne noše (z narodnimi nošami postane vsak praznik, ne glede na to, kakšen je, še bolj prazničen). Hvala, da ste tukaj, dragi Slovenci, naši prijatelji, dragi bratje in sestre.
Spomin na izseljence
Po desetih letih smo se ponovno zbrali v Slovenski župniji svetega Cirila, da bi skupaj praznovali. Praznujemo zvestobo, ki so jo Slovenci in Slovenke gojili povsod, kamor so jih razkropili težki, včasih nevarni, celo zelo nevarni časi. Obenem želimo hvaležno občudovati vse, kar so znali ustvariti, največkrat dobesedno iz nič.
Današnja generacija težko razume čase, v katerih so sem prihajali prvi Slovenci, pa tudi tisti pred 80 ali 70 leti. Prav je, da si resničnost tistih časov osvežimo ali jo spoznamo, da bomo znali spoštovati in ceniti vso veličino njihovega življenja in dosežkov.
Na tuje so odhajali, ko jim domača zemlja ni mogla dati dovolj kruha, da bi nasitili sebe in svoje. Včasih pravimo, da so odšli iskat boljši kos kruha, a pogosto so odšli po kos kruha, ker ga doma sploh ni bilo. Na tuje so odhajali tudi, ko so jim doma namenili preganjanje, suženjstvo, celo smrt. Odhajali so skrivaj, zaviti v dobrotno varstvo noči, da bi si rešili golo kožo.
S seboj niso imeli ničesar. Odhajali so praznih žepov, z beraško skromnimi culami. Vzeli pa so s seboj dvoje pridnih rok, navajenih dela in garanja, ter pridnost, ki se ni branila niti najskromnejšega dela.
Začeli so na dnu in napisali skoraj neverjetne zgodbe o uspehu naših ljudi na najrazličnejših področjih človeške ustvarjalnosti. Tako so jih opazili v novem okolju, med novimi ljudmi, v družbi, ki so jo pomagali graditi.
Vse to ni le preteklost naših ljudi, na katero smo upravičeno ponosni in smo nanjo dolžni biti ponosni, ampak tudi sedanjost, ki navdihuje in navdušuje. Zato danes upravičeno praznujemo. Navdajata nas hvaležnost in ponos do vseh, o katerih pripovedujejo kronike, pišejo članki in strokovne revije.
Hvaležni pa smo tudi vsem tistim, ki ostajajo anonimni v množicah, ki so gradili to veliko deželo, in o katerih pričajo le dosežki, ki jih brez njih ne bi bilo.
35 let slovenske samostojnosti
Ob današnji 110-letnici te cerkve in občestva, ki je bilo in je z njo povezano, se želimo na poseben način spomniti še ene, že omenjene obletnice: mineva 35 let od uresničitve samostojnosti in neodvisnosti Slovenije ter prizadevanj za njeno mednarodno priznanje.
Večina vas, ki ste danes tukaj, se dobro spomni, kako in s kakšnim srcem ste tej deželi, ki ste jo s svojimi sposobnostmi in delom pomagali graditi, pripovedovali, da ima tudi vaša domovina, iz katere ste prišli, pravico do svobode in samostojnosti, pravico do prihodnosti, o kateri bo odločala sama.
Danes se vam iskreno zahvaljujem, da ste samostojni Sloveniji pomagali vstopiti v zavest ameriške politike in odločanja. Neverjetno je, koliko akcij ste takrat izpeljali, da bi prebudili pozornost in jo usmerili v pravo smer. Hvala vam še enkrat za to.
Bog, ki prihaja k človeku
V naše praznovanje se je močno vpletla današnja Božja beseda. Spregovorila nam je o Bogu, ki prihaja k človeku.
Ne vem, kakšna je vaša izkušnja Boga. Je tvoj Bog blizu? Je občasen? Je Bog, ki obvladuje? Je Bog, ki ne sliši? Današnja Božja beseda govori o Bogu, ki prihaja k človeku. Ne ostaja odmaknjen, ne ostaja sam sebi zadosten.
Naš Bog je Bog, ki od začetka, od stvarjenja naprej, hodi za človekom in ga išče. Kakšna ljubezen, polna hrepenenja po človeku, zazveni iz vprašanja: »Adam, kje si?«
V današnjem evangeljskem odlomku Bog prihaja kot gospodar vinograda, da bi človeku podaril to, za kar ga je ustvaril: svoje kraljestvo resnice in ljubezni, pravičnosti, svetosti in miru.
Ni prišel samo enkrat, ampak je prihajal zjutraj, dopoldne, opoldne, popoldne in proti večeru, da nihče ne bi ostal zunaj, da nihče ne bi bil zapuščen in pozabljen.
Tudi naših ljudi, ki so se znašli v bolj ali manj tujem svetu, ni hotel pustiti zunaj, brez skupnosti, brez občestva, brez tolažbe vere, moči zakramentov in objema molitve. Zato je poklical naše brate frančiškane in jih pošiljal k vašim prednikom in k vam.
Odzivali so se na njegov klic in prihajali med Slovence po vsej Ameriki, da so jim z molitvijo v jeziku, ki so se ga naučili od svojih mam in očetov, pomagali ohranjati Boga in domovino, vero in kulturo v srcih.
Pomagali so jim tudi iskati Boga, kajti kakor Bog išče človeka, tudi človek išče Boga. K temu nas danes spodbuja prerok Izaija: »Iščite Gospoda, dokler se da najti.« Pomagali so jim iskati Boga, ki je bil včasih skrivnosten in nerazumljiv, kakor v današnjem evangeliju, ko je z dejanjem pokazal, da njegove misli niso naše misli in njegova pota niso naša pota.
Delavci na križišču
Priznam vam, da tudi sam dolgo nisem notranje razumel tega evangeljskega odlomka. Potem pa smo se nekega zgodnjega jutra, pred kakšnimi tridesetimi leti, peljali skozi Hercegovino. Prvič sem videl ljudi, ki so stali na križiščih in ob cesti z orodjem, z motornimi žagami, krampi in lopatami, in čakali, ali jih bo kdo najel.
Tisti, ki so imeli srečo, da so dobili delo ob zgodnji uri, so lahko v tistem trenutku odložili skrb, kaj bo jedla njihova družina in kako bodo preživeli dan. Ostala sta jim le teža dneva in vročina, ne pa več boleča skrb v srcu. Tisti, ki so čakali do zadnje ure, sicer niso nosili teže dneva, a jim je v srcu glodala skrb, kaj bodo dali v lonec, da njihovi otroci ne bodo lačni.
Takrat sem prvič razumel: težo dneva, ki jo nosiš z zavestjo, da je za tvojo prihodnost poskrbljeno, je veliko lažje nositi kot brezdelje, polno skrbi in negotovosti, kaj bo ne le s tvojo prihodnostjo, ampak s prihodnostjo tvojih, za katere bi dal sebe. Dobro je, da se vsaj tega vidika spomnimo, kadar pomislimo, da Bog v tej priliki ni ravnal pravično.
Sklep in blagoslov
Tudi mi, ki smo ob 110-letnici te slovenske župnije zbrani v New Yorku, smo poklicani in povabljeni, da v našem času iščemo Boga in ne preslišimo njegovih prihodov in povabil. Obvaruj nas gluhote, obvaruj nas nesmiselne brezskrbnosti, da ne bomo zamudili tvojih obiskov in besed.
In Marija Pomagaj, h kateri se še zatekajo srca v tej cerkvi, tam v ozadju: prosimo te, naj nam vsakdanje življenje pomaga prepoznati Jezusa, ki nam ga izročaš iz svojega naročja. Prosi Boga, naj to skupnost blagoslavlja v prihodnjih letih in naj v njej ohranja močno medsebojno povezanost ter navzočnost vsemogočnega Boga in njegovega evangelija.
Amen.
