Tine Golež | (foto: osebni arhiv)
Profesor, ki dijake še vedno vika ...
Naš gost Mateja Subotičanec
Profesor fizike Tine Golež svoj prosti čas posveča pisanju. Ko beseda nanese na vprašanje, od kod črpa navdih za zgodbe, priznava, da gre za nekaj neulovljivega. Navdih se pojavi se iz vsakdanje malenkosti, iz katere nato zraste nova zgodba. V svojem literarnem slogu si Golež prizadeva za večplastnost, ki jo primerja z Mozartovo glasbo. Njegovo pisanje je zasnovano tako, da lahko nekdo prebere samo preprosto in dostopno zgodbo, medtem ko tisti z globljim vpogledom v njej prepoznajo globlje, premišljene rešitve in pomene. Piše v preprostem jeziku, saj želi spodbuditi bralce k razmišljanju, poglabljanju vase in k temu, da jih branje vsaj malenkost spremeni. Bil je naš sogovornik v oddaji Naš gost.
Filozofija velikodušnosti
Tine Golež je avtor več knjig. Njegovo delo »Več kot stoletje in pol« opisuje rodbino Mubi med letoma 1753 in 1921. Zgodba o Jerici in Ivanu, ki se na koncu te knjige poročita, se nadaljuje v knjigi »Kdo solze naše posuši«, ki jo je napisal njegov stric in opisuje življenje svojih staršev oz. avtorjevih starih staršev. Če boste knjigo iskali v knjižnici, povejte še avtorja: Metod M. Milač (1924 – 1916). Med Goleževimi knjigami je tudi delo »Več kot le safari«
Naš sogovornik se je odločil za velikodušen korak: svoje knjige deli brezplačno. »Če bom knjige za par tisoč evrov razdal levo in desno, bo morda kakšen dijak knjigo vzel v roke in mu bo spremenila življenje,« pojasnjuje Goleš.
Finančni vložek v tisk dveh izdaj knjig primerja s stroškom afriškega safarija. Namesto potovanja v Afriko se je raje odločil za izdajo knjig, ki so bralcem vedno na voljo.
Profesor Tine Golež se v svojem pisateljskem ustvarjanju posveča predvsem zgodovinskim in rodbinskim temam. Njegovo najobsežnejše in izjemno zahtevno delo je zgodovinski roman, ki je nastajal ob večletnem raziskovanju rojstnih in matičnih knjig. Odlika je izjemen časovni razpon: Zgodba se začne daljnega leta 1753 s popisom prebivalstva in se konča leta 1921, kar pomeni, da zaobjame kar 170 let neprekinjene zgodovine. Roman spremlja usodo njegovega prednika, ki je imel tri žene in 19 otrok. Skozi to družinsko zgodbo prikaže, kako povprečni Slovenec iz »deželana« prerašča v zavestnega pripadnika slovenskega naroda ter kako težaven je bil boj za ohranitev slovenskega jezika. Knjiga »Več kot stoletje in pol« je izšla v okviru zbirke Večernice, ki je tudi najstarejša knjižna zbirka najstarejše slovenske založbe. To je poseben zaključek kroga: Goležev praded je bil že leta 1866 naročnik Mohorjevih knjig, več kot sto let pozneje pa je sam postal osrednji lik v romanu te iste zbirke. Golež je na podlagi te epske zgodbe pripravil tudi scenarij, s katerim želi to splošno slovensko zgodovinsko izkušnjo prenesti na male zaslone. Za filmsko upodobitev bi bila seveda potreba izdatna finančna sredstva, a morda se bo našel kdo, ki bi lahko zbral dovolj denarja, da bi zgodbo videli tudi kot film ali nadaljevanko. Prepričan je, da bi bil to odličen in pomemben projekt ob prihajajoči 40. obletnici samostojne Slovenije. Čeprav bi bila produkcija zaradi avtentičnosti kostumov, jezika in zgodovinskih dejstev izjemno draga, poudarja njen pomen za narodno zavest.
Nadaljevanka bi namreč prikazala boj za slovenski jezik in žrtve posameznikov, ki so se odpovedali bogastvu in lahki poti, da so se posvetili svojemu jeziku. Golež doda še opozorilom o pomenu slovenske besede: »Če Angleži ne bodo več govorili angleško, nič hudega. Bodo pa v Ameriki ali Indiji. Če pa v Sloveniji ne bomo govorili slovensko, kaj bo pa potem sploh ostalo od nas?«
Zgodovina, učiteljica?
Naš gost Tine Golež se spominja televizijskega intervjuja iz leta 1988 z Ivanom Mačkom na Televiziji Slovenija, v katerem je novinarka sogovornika vprašala o njegovem bivanju v Rusiji leta 1938 in o slabem življenju tamkajšnjega delavskega razreda. Mačkov cinični odgovor je razkril bistvo takratnega delovanja: namen bivanja v Rusiji ni bil nauk o blaginji delavstva, temveč lekcija o prevzemu in ohranitvi oblasti. To se je kasneje odrazilo v privilegijih elite, dvojnih trgovinah po vojni in Titovem načinu življenja, ki je bil »bolj kraljevski od kralja«. S tem se je uresničil rek »Bili smo nič, bodimo vse«.
Iz zgodovinskih zablod se človeštvo le malo nauči. Goleš pritrjuje reku, da je zgodovina učiteljica življenja, a dodaja, da so njeni najslabši učenci voditelji držav. Ključna lekcija zgodovine je, da se nobena vojna ne konča tako, kot so si zamislili tisti, ki so jo začeli. Kot primera navaja dolgotrajno vojno v Ukrajini in dogajanje v Iranu, kjer se načrti pobudnikov prav tako niso izšli po pričakovanjih.
Mladi so razlog našega upanja v razredu in zunaj njega
Kljub težkim zgodovinskim resnicam Golež najde optimizem v šolskih klopeh. Spominja se srečanja v Stični pred mnogimi leti, ko je nadškof Šuštar govoril o mladih kot razlogu našega upanja. Kot mladenič takrat o teh besedah ni veliko razmišljal, danes, ko kot profesor opazuje svoje dijake in njihovo odločenost, da iz svojega življenja naredijo nekaj velikega, pa se zaveda resničnosti teh besed.
Pri razvoju mladih vidi ključno vlogo v sodelovanju med družino, šolo in medsebojnim zgledom dijakov. V razredu izpostavlja pomen discipline in sledenja pouku. Na steni njegove učilnice visi misel nekdanjega maturanta: »Vsaka ura pri pouku, ko slediš, je ura doma, ko lahko spiš.«
Kot odličen primer navaja uspešnega kolesarja Mateja Mohoriča, ki je bil ob vseh treningih zlat maturant preprosto zato, ker je pri pouku pozorno poslušal, si delal dobre zapiske in doma opravil le minimalno dela. Dijaki, ki imajo poleg šole še druge obveznosti (šport, glasbena šola), čas izrabijo bistveno bolj intenzivno in uspešno. Prvi ravnatelj Jože Mlakar je staršem svetoval, naj otroke zaposlijo z obveznostmi, saj preveč prostega časa vodi v neučinkovitost.
Spoštovanje in odgovornost: Zakaj profesor dijake vika?
Tine Golež je eden izmed zadnjih profesorjev, ki dijake še vedno vika. Čeprav je dijakom v prvem letniku to včasih nenavadno, saj bi raje ostali otroci z manj odgovornosti.
Vikanje prinaša spoštljiv odnos in distanco do zlobnosti ali nesramnosti, ki je pri svojih dijakih že vrsto let ni zaznal. Poklic s priimkom pa v dijakih prebuja občutek odgovornosti. Goleš se spominja lastnih gimnazijskih let: ko so ga profesorji poklicali s priimkom, je vedel, da ne predstavlja le sebe, temveč celotno družino Golež. To mu je služilo kot dodatna spodbuda za odgovorno vedenje in učenje.
