Na Beethovnovi ulici 3 so odprli stalno razstavo | (foto: Jože Bartolj)
Kaj se je dogajalo v senci Beethovnove
Slovenija Helena Križnik
V Študijskem centru za narodno spravo so pred 23. avgustom, ko se bomo v Evropi spomnili žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, pripravili več pietetnih dogodkov. Med drugim so na Beethovnovi ulici 3 odprli stalno razstavo.
Razstava V senci Beethovnove je postavljena v zaporniških celicah nekdanje tajne politične policije. S prerezom traku sta jo simbolično odprla minister za pravosodje Mihael Zupančič in direktor Študijskega centra za narodno spravo Tomaž Ivešić. Zupančič je v nagovoru opozoril, da so se za zidovi te zgradbe nekoč odvijale zgodbe ljudi, ki jim niso bile vzete le prostost, varnost in dostojanstvo, temveč pogosto tudi pravica biti slišan, pravica do poštenega postopka in do tega, da bi bila njihova usoda sploh poznana. Ugotavljal je tudi, da se prav v takšnih prostorih najbolj neposredno kažejo razlike med pravno državo in samovoljno oblastjo. »Kadar pravo postane orodje političnega obračunavanja, kadar je sodni postopek le videz pravičnosti in kadar je človek kaznovan zaradi svojega prepričanja, besed ali položaja, ne govorimo več o pravosodju, temveč o njegovi zlorabi. To spoznanje je univerzalno.«
Dolžni smo poimenovati krivce
Spomin na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ni le pogled nazaj, ampak odgovornost sedanjosti, je dodal. »Ob tem je pomembno, da se preteklosti lotevamo strokovno, spoštljivo in brez poenostavljanja. Zgodovine ne smemo uporabiti kot orožje do nove delitve. Dolžni pa smo poimenovati krivce, ohraniti pričevanja ter žrtvam in njihovim svojcem priznati pravico do zgodovinskega spomina.«
Razstava je rezultat večletnega raziskovanja
Razstava, ki si jo bo širša javnost lahko ogledala od prvega oktobra naprej, je rezultat večletnega raziskovanja, je povedala ena od avtoric Jelka Piškurić. »Z oblikovalci smo se dogovorili za poseben pristop. Ko namreč vstopite v celico, vas povabi prostor k oknu, ki je edino znamenje svetlobe. In pod oknom imate odlomke iz pesmi, ki govorijo o svobodi ali odlomke iz literature. Šele ko se obrnete nazaj, v bistvu vidite opise, kaj predstavlja katera soba.«
Kako nujna je trajna prisotnost zgodb žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov v javnosti, je medtem Ivešić poudaril v pogovoru za naš radio. »Spomin ni nasprotje prihodnosti. Je eden od pogojev, da bo prihodnost drugačna od najtemnejših poglavij naše preteklost,« je med drugim dejal.
