Štirje sošolci na obisku pri nunciju v Kongu Mitju Leskovarju | (foto: FB Jernej Marenk)
Župnik Jernej Marenk: Dnevnik iz Konga
Slovenija | Marta Jerebič
Nadškof Mitja Leskovar že dobri dve leti kot nuncij deluje v Demokratični republiki Kongo, ki je v zadnjem času na naslovnicah zaradi širjenja ebole in nasilja na vzhodu države. A vse to je 700 oziroma 1500 kilometrov zračne razdalje stran od Kinšase, kjer je sedež nunciature. V začetku avgusta so ga obiskali štirje njegovi sošolci župniki, med njimi župnik v Rovtah in soupravitelj župnije Vrh sveti trije kralji, Jernej Marenk, ki je z nami delil svoje izkušnje življenja Cerkve v tej afriški državi. Sicer pa je o tem pisal tudi dnevnik na svojem FB profilu.
Slabe ceste
Skupna točka afriških držav so slabe prometne povezave, kar ni težava samo za gospodarstvo in vsakdanje življenje, ampak tudi za delo Cerkve. »Zelo težko škof, duhovnik pride do odmaknjenih predelov svojih škofij, župnij, ker ni pravih poti. Tudi sami smo to videli, ko smo šli v škofijo Kisantu.«
Cerkev navzoča povsod, ne samo ob oltarju
Sicer pa tudi svetlih stvari ne manjka. »Mitja nam je pokazal, da je Cerkev tam navzoča povsod, ne samo pri oltarju, ampak je tudi v šoli, v bolnici, ob človeku, ki potrebuje pomoč.« Opazil je, da ohranjajo dostojanstvo nedeljske obleke. »V nedeljo se pride v najlepši obliki k maši.«
Srečanje s kardinalom
Srečali so se tudi z nadškofom Kinšase, kardinalom Fridolinom Ambongo Besunguom, pomembnim glasom afriške Cerkve. »Ko se papež posvetuje o afriški Cerkvi, se posvetuje z njim.« Kot pravi Marenk, ima kardinal zelo širok pogled na stvari, zlasti kar zadeva dejstva, da ima Kongo veliko naravnega bogastva, hkrati pa je prebivalstvo revno. Krivde ni pripisoval samo vladi ali tujim interesom, ampak so vzroki tudi v kongovskem človeku, v družbi in v pomankanju odgovornosti za skupno dobro. »Navedel je primer: Ko grejo njihovi duhovniki študirati v tujino, so tam bleščeči, med najboljšimi študenti, ko se vrnejo domov pa ostanejo čisto v poprečju. Ni čutiti od njih nobene posebne spremembe. Boli ga tudi, da so med ljudmi, ki delajo slabo za državo, torej se ne trudijo poskrbeti zanjo, tudi kristjani, katoličani. Da pri njih ni poštenosti, odgovornosti, služenja.«
Polna semenišča
Kar zadeva semenišča, pa je povsem obratna slika kot pri nas, kandidate morajo zavračati, ker ni prostora in kadra, ki bi delali z duhovnimi poklici. »Obiskali smo medškofijsko semenišče svetega Roberta Belarmina v Maidiju. Ob koncu prejšnjega akademskega leta je bilo v njem 123 bogoslovcev iz treh škofij Kisantu, Matadi in Boma. Tudi v redovnih skupnostih, kot je povedal kardinal, je povsod za dosti poklicev po celi Afriki. Zanimanje je veliko, tako da morajo tudi tam nekatere kandidate zavrniti. Torej, če se pri nas ukvarjamo s tem, kako pridobiti poklice, se tam ukvarjajo s tem, kako vsem zagotoviti primerno formacijo in poskrbeti za vzgojo.«
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve.
