Kako nastajajo video molitveni nameni s papežem?

Papež in Sveti sedež 18. 08. 2026, 12:00 Marta Jerebič

Slovenijo je konec maja obiskal mednarodni direktor Papeževe svetovne mreže molitve, čilski jezuit in glasbenik pater Cristóbal Fones. Ob tej priložnosti smo ga povabili tudi na Radio Ognjišče.

Pater Fones, dobrodošli v našem studiu.

Hvala, vesel sem, da sem tukaj, mi je v veselje.

Za začetek najprej vprašanje: zakaj jezuiti? Kako ste našli svojo poklicanost v Družbi Jezusovi?

Poklicanost še vedno iščem (smeh). Ne, ne, hočem reči, da je bilo zame to res nekaj naravnega, ker sem študiral pri jezuitih v šoli in na kolidžu, zato sem bil že seznanjen z njihovo duhovnostjo. Vendar v tistem času še nisem mislil, da bi bil jezuit. Kot mnogi fantje smo imeli druge sanje. Ko pa sem šel na univerzo, sem doživel dve stvari, ki sta me zelo pretresli. Prva je bila smrt mojega očeta, ki je umrl zaradi raka. To me je globoko pretreslo in me spodbudilo k razmišljanju. Oče je bil izjemen človek in to me je vodilo k razmisleku o tem, kaj v resnici hočem početi, ne le površinsko, ampak kakšna je moja najgloblja želja. Potem se je istega leta zgodila še ena stvar: študiral sem sociologijo na Katoliški univerzi, prišlo je do velike poplave, ki je povzročila katastrofo v zelo revnem delu mojega mesta. Sem iz Santiaga. Kot mnogi drugi sem šel na začetku pomagat na teren, potem pa sem ostal v kapeli in tam pomagal ljudem. Resnično sem se vključil v to skupnost in to je začelo odpirati moje srce drugi možnosti – da ponudim svoje življenje v služenje drugim kot duhovnik, o čemer prej nisem razmišljal. Ko sem začel o tem govoriti s svojim duhovnim spremljevalcem, sem občutil veliko veselje. Te misli nisem mogel več opustiti. Zato sem rekel: »V redu, to je tisto, kar mi govori moje srce.« K jezuitom sem vstopil že naslednje leto. To razločevanje je šlo zelo hitro, kot pravimo v ignacijanski duhovnosti. Ko imaš v srcu gotovost, da je to Božja volja ... Spomnim se, ko sem se prijavljal za vstop v Družbo Jezusovo, mi je eden od jezuitov rekel: »Kaj pa, če te ne sprejmejo?« Spomnim se, da sem mu v svoji nedolžnosti rekel: »Res bi bil zelo žalosten, ker jaz mislim, da jezuiti hočejo slediti Božji volji, in to je Božja volja. Zato me morate sprejeti.« Takšno gotovost sem imel v srcu. Tako je bilo leta 1994, marca sem vstopil v Družbo.

Kako pa se je razvijala vaša glasbena pot? V enem od intervjujev ste rekli, da ste se bili ob vstopu k jezuitom pripravljeni popolnoma odpovedati glasbi.

Tudi danes sem pripravljen storiti enako. V določenem smislu mi moja sedanja odgovornost niti ne dopušča, da bi veliko časa namenil ustvarjanju glasbe. Pozneje sem spoznal, da se tej pripravljenosti odpovedati se neki zadevi reče ignacijanska brezbrižnost. V določenem smislu je bilo moje srce vedno v prijateljstvu z Jezusom in to je preželo vse. Glasba je zame jezik srca, s katerim se lahko sporazumevam z drugimi, ampak ni glavna stvar zame. Ko sem vstopil v Družbo Jezusovo, sem mislil, da je ustvarjanja glasbe konec, ampak po 33 letih v Družbi in 13 albumih lahko rečem, da Gospod najde način, kako nam vsem pomaga, da smo to, kar smo, ker je to del nas. Ampak zame ni poklic poleg poklica. Je preprosto način, kako se lahko sporazumevam z drugimi.

Kdaj ste začeli peti?

Mama mi je ravno pred dvema tednoma pokazala kaseto, ki sem jo posnel, ko sem bil star tri leta. Bil sem zelo majhen in že sem pel po hiši. Glasba je globoko zakoreninjena v moji družini. Nikoli nisem tega delal profesionalno, razen ko sem bil že posvečen za diakona v ZDA – tam sem dve leti študiral na glasbeni šoli Berklee College of Music. To je bil edini čas, ko sem študiral glasbo. Vse ostalo je samo veselje sporazumevanja prek glasbenih not. Nikoli se torej nisem odločil, da bi glasbo ustvarjal profesionalno. Vedno je bila na nek način prisotna, nikoli pa ni bila temeljno poslanstvo.

O čem govorijo vaše pesmi? Imate kakšno, ki je vaša najljubša?

Več jih je. Veliko jih govori o življenju. V različnih obdobjih svojega življenja sem sestavljal pesmi ali pa posnel nekatere pesmi drugih, ker so se dotaknile mojega srca in so odražale realnost mojega življenja v tistem obdobju. Veliko je pesmi, s katerimi govorim Bogu. Pesmi torej ne govorijo o Bogu, ampak gre za pogovor, dialog, ker je to naravno moja oblika komunikacije z Njim.
Posnel sem tudi veliko pesmi o mladini, o socialni pravičnosti, o staroselcih, ker sem delal z njimi, o realnosti žensk v Cerkvi ter o integralni ekologiji – torej o stvareh, ki so me v različnih obdobjih življenja pretresle in vplivale na mojo duhovnost. Pesmi so oblika mojega odgovora na te realnosti.

Imate svojo najljubšo pesem?

Ne eno, ampak trideset, ker sem jih posnel več kot dvesto. Lahko pa v tem trenutku svojega življenja izpostavim eno pesem, ki ni moja, sem jo pa jaz posnel. Imenuje se »Izjava o naslovu«. Govori o tem, kje hočem živeti svoje življenje. Refren v španščini gre takole: "Živim na tisti strani življenja, ki je globoko človeška, živim na tisti strani življenja, ki je sveto človeška." Ta misel – živeti na sveti, globoko človeški strani življenja – se mi zdi lep način, kako opisati kompleksnost, kjer se nahaja Bog, ki ni v nekem drugem prostoru, ampak tam, kjer smo mi.

Kot glasbenik ste znani predvsem v Latinski Ameriki, posebej v svojem rojstnem Čilu. Ali vas ljudje vidijo bolj kot pevca ali kot duhovnika?

Absolutno kot duhovnika, ker so vse moje pesmi povezane z duhovnim poslanstvom. In tudi zato, ker nimam koncertov v klasičnem smislu, ampak so to molitve v pesmih. Lahko rečemo, da so vodena liturgija s pesmimi. Vse osebe, ki me poznajo zaradi glasbe, to povezujejo z mojim duhovnim poslanstvom. Zato sem tudi povabljen na toliko krajev v Čilu. Bil sem v vseh škofijah. Mislim, da Katoliško Cerkev v Čilu poznam bolje kot mnogi. Zaradi glasbe sem imel na podeželju, v mestih, v velikih centrih in v majhnih kapelah privilegij spoznati veliko ljudi. Takšna oblika duhovnega služenja je veliko pomembnejša kot predstava na koncertu, ker nisem tako dobro pel, nisem niti velik glasbenik. Gre za glasbo, pri kateri gre za izkušnjo Boga, ne v smislu, da govorimo o Njem, ampak za komunikacijo, odnos z Njim. To je bilo zelo pomembno ne samo v Čilu, ampak po vsej Latinski Ameriki. Danes imam zaradi pomanjkanja časa le še redko koncerte. Zdaj jih imenujem »péta molitev, saj običajno potekajo v cerkvi in vodim pesmi samo s kitaro in brez benda. Običajno projiciram besedila, da lahko ljudje sledijo vsebini. Med pesmimi običajno povem zgodbo, ki uvaja neko pesem. Ne govorim o sebi, govorim o Cerkvi, o Bogu, o tem, kaj On dela z nami. Torej je to malo bolj duhovna izkušnja, ampak je hkrati tudi kot koncert. To sem pripravil za 10.000 ljudi, pa tudi samo za pet oseb.

Pater Cristóbal Fones, od lanskega leta ste mednarodni direktor Papeževe svetovne mreže molitve. Ta ima dolgo zgodovino, nastala je že leta 1844, takrat pod drugim imenom. Papež Frančišek jo je temeljito prenovil in ji dal sedanje ime. Vedno je bila zaupana Družbi Jezusovi. Kako danes deluje mreža in kje vse je prisotna?

Dobro vprašanje. Mreža je formalno prisotna v 94 državah, ker imamo imenovano osebo s poslanstvom, da razvija to mrežo. V Sloveniji je to p. Mio Kekić. Prej se je mreža imenovala Apostolat molitve, ki pa je postala združenje kot podobna druga gibanja, npr. karizmatiki, neokatekumeni in župnijske skupine. Temeljna ideja v prenovi, ki jo je naredil papež Frančišek s prejšnjim mednarodnim direktorjem, p. Frédéricom Fornosom, je, da to postane mreža molitvenih skupin – ne samo skupin Apostolata molitve, ampak tudi drugih krščanskih skupin, ne samo katoliških, ki se želijo pridružiti temu poslanstvu, ki je poslanstvo sočutja. Papež nam namreč zaupa izziv človeštva, za katerega molimo vsi skupaj, vsak mesec drugega. Na primer, meseca maja molimo za hrano za vse. Ko človek moli iz srca, moli za tisto, kar je pomembno zanj: za zdravje svoje mame, za svoje otroke itd. Ko molimo za tiste, ki nimajo za jesti, se srce razširi, mi se spreminjamo. Ker je to nekaj intimnega pred Gospodom, je globoka stvar, ki je ne delamo za lastno reklamo. Ko to poslanstvo resno sprejmemo, naše življenje postane boljše, tudi zato, ker rastemo v spoznanju mnogih problemov, ki obstajajo, nekateri oddaljeni, nekateri zelo blizu nas. In postanemo svetovna družina v solidarnosti. To je res močno in mogočno. Mislim, da to delo raste in se razvija v tej novi obliki mreže molitve, v smislu, da ne molimo za namene, ki nam jih papež zaupa vsak mesec. Nekako s tem sodelujemo pri poslanstvu Cerkve. Apostolat molitve je nastal v 19. stoletju kot oblika sodelovanja pri poslanstvu misijonarjev v Indiji. Jezuitom, ki so hoteli tja, je papež takrat rekel, da lahko sodelujejo, a tako, da molijo. Tako se je mreža širila, saj na tak način lahko vsi sodelujemo pri poslanstvu Cerkve in molimo za tiste, ki po svetu trpijo.

Za poslanstvo univerzalne Cerkve po namenu papeža lahko molimo tudi prek aplikacije Click to Pray. Kako deluje? V katerih jezikih je na voljo?

V mednarodnem uradu poskušamo ustvariti nekatere vire za pomoč nacionalnim uradom, zavedamo pa se, da obstaja toliko jezikov, toliko različnosti, da vsega ni mogoče narediti. Aplikacija je v 5 jezikih: španščini, angleščini, italijanščini, francoščini in portugalščini. V primeru Slovenije je naloga p. Mia Kekića, da naredi inkulturacijo. Ljudje lahko molijo po papeževem namenu, kot želijo – v intimnosti svoje hiše, v cerkvi, v skupini, v velikih skupinah med nedeljsko liturgijo ali sami. Imamo aplikacijo za molitev, ki se imenuje Click to Pray, ki je na voljo kot spletna stran in kot aplikacija za telefon. Ponujamo jutranjo molitev z evangelijem dneva in potem opoldansko molitev. Dva odstavka besedila, ob katerih se vprašaš: »Kaj mi Gospod danes govori?« In na koncu dneva pregled ali vnovično branje, da ozavestiš to, kar ti Gospod sporoča. Zdaj sodelujemo tudi z drugimi molitvenimi aplikacijami, kot je Prayer as you go v angleščini ali Rezando voy v španščini, ker hočemo vstopiti s tem poslanstvom v različne medije. Torej ni samo aplikacija Click to Pray. Vse je na voljo na spletni strani popesprayer.va. Tam najdete tudi videoposnetek molitvenega namena, ki ga posnamemo s papežem. Z Leonom XIV. je pri tem nastala velika sprememba. S Frančiškom smo posneli video, v katerem je razložil, zakaj je nek molitveni namen pomemben in v katerem je nato povabil k molitvi za ta namen. Papež Leon pa mi je rekel, da želi sam moliti in povabiti druge, da molijo z njim. Zato smo popolnoma spremenili obliko teh videov. Gre za daljši videoposnetek, v katerih nas papež uči moliti, vendar na resnično intimen način. To je prvič v zgodovini Cerkve, da slišimo papeža, ki govori z Bogom zunaj formalnega liturgičnega konteksta. Ni na primer obrazcev, kot je: »Vsemogočni Bog, ti, ki si ustvaril vesolje, po Kristusu, našem Gospodu, amen«, ampak so molitve, kot na primer: »Gospod Jezus, tebi zaupam to stvarnost … To se dotakne mojega srca …in podobno.« Papež je zelo intimen, moli v svoji kapeli. Torej gre za veliko spremembo. Ljudi vabimo, naj molijo z njim za mesečni namen tako, da si ogledajo ta videoposnetek ali poslušajo zvočno različico, ki je na voljo v različnih aplikacijah. To je ena od oblik, kako moliti z njim, vendar seveda ni edina. Vsak človek se lahko vsako jutro daruje Gospodu za ta mesečni namen.

Nam lahko poveste tudi kakšne podrobnosti o snemanju videa s papežem? Ste navzoči?

Da, ravno prejšnjo soboto smo ga snemali in je dogodek še svež v mojem spominu, v mojem srcu. Ena od stvari, ki me presune, je, da je papež res zelo vpleten in mu je to zelo pomembno. Vedeti morate, da ti daljši videi tudi papežu vzamejo več časa. Snemanje traja približno uro in pol. Videe želi posneti v italijanščini, angleščini in španščini, ki so jeziki, ki jih govori najbolj naravno. To je ogromen napor. Da se izognemo snemanju treh videov, najprej zvočno posnamemo samo besedilo v italijanščini, španščini in angleščini, ampak on to počne v molitvi, stoje. Ni v studiu, ampak v kapeli. Ostanemo v tišini, molimo z njim in to naredimo trikrat v treh jezikih. Nato mu predvajamo zvočni posnetek v angleškem jeziku in ga posnamemo še s kamero. Na koncu tako po mesečnem namenu molimo štirikrat. Vendar ni nikoli prekinitev.

Torej kakšnih kadrov ni treba še enkrat posneti?

Ne, nikoli, ker bi to odneslo ves navdih molitve. Je zares molitev, ni performans. Ne igra, ampak moli. Zato pripravimo vse potrebno, da posnamemo v enem samem posnetku brez ponavljanja. Samo enkrat je v enem jeziku naredil eno napako. Meni se je zdelo v redu, češ bomo že popravili v montaži. On pa je rekel: Ne, še enkrat.

Torej približno uro in pol za video takšne dolžine?

Da, vendar snemamo za več kot en mesec naenkrat. Poskušamo, da ga ne motimo tolikokrat. Zadnjič smo posneli za tri mesece vnaprej, saj moramo potem poskrbeti za montažo in prevode v 23 jezikov, mislim, da je na voljo tudi v slovenščini.

Kdo napiše besedilo?

Vse je papeževo oziroma gre za besedila, ki mu jih pomagamo sestaviti, vendar jih on vnaprej prebere in če želi, vnese svoj predlog. To, kar papež reče, je to, kar mi objavimo. Če kaj spremeni, to upoštevamo, saj je to njegova molitev. Vse opravi na zelo naraven, pristen način. Tudi sam se učim od njega, kako ima intimen odnos z Gospodom.

Kakšen je odziv na te videe?

Odziv v smislu ogledov je zelo dober. Povečali smo oglede v primerjavi z videom papeža Frančiška ... Z njim smo posneli samo en video, ko gleda v kamero. Zdaj objavljamo dva posnetka. Krajši, ko papež Leon gleda v kamero in vabi k molitvi, je narejen za družbena omrežja X, Facebook in Instagram. Drugi video, ki je daljši, približno štiri minute, je samo na YouTubu, ker je to povsem drugačen prostor. Na družbenih omrežjih ne molimo, moramo iti v drugačen prostor domišljije in narediti prostor za molitev, sicer ne bi bilo spoštljivo. Če torej primerjamo video papeža Frančiška z objavami molitvenih namenov Leona XIV. na družbenih omrežjih, je ogledov dvakrat več. Če primerjamo videe papeža Frančiška s to novo obliko papeževe molitve, ki jo objavljamo na Youtubu, je bilo v začetku nekoliko manj ogledov. Če pa primerjamo Videe papeža Frančiška v zadnjih letih in videe zdaj, pa je ogledov več. Ljudje iščejo novosti, čeprav v tej novi obliki video molitve ne iščemo novosti, ampak globino. Ideja ni torej, da bi ustvarjali ognjemete, ampak, da bi ostali v Gospodu. In to želimo tudi učiti. S tako obliko molitve smo začeli januarja letos. Julija bomo skupaj z Dikasterijem za komunikacijo in papežem ocenili, ali nadaljevati tako ali pa kaj spremeniti v naslednjem letu.

Kakšna so vaša opažanja? Kako se skozi čas spreminja način molitve? Kaj bi radi spremenili ali poglobili na tem področju v prihodnjih letih?

Mislim, da je molitev gojenje osebnega odnosa prijateljstva z Gospodom. To je zame molitev – je odnos, ni vaja, ni nekaj, kar človek dela, ampak je ljubezen, ki jo nekdo razvija. In veliko ljudi tega še ni odkrilo. Moliti zanje pomeni reči nekatere besede in opraviti ritual ter biti spravljen z Bogom, ampak ne nujno imeti osebnega odnosa. In zato mislim, da je nujno treba nadaljevati razvijanje tega globljega odnosa z Gospodom. Potem bi rekel, da je molitev različna glede na kontekste in tudi glede na starost. Ko smo otroci, molimo na en način, zaupamo Bogu kot očetu, kot si ga predstavljamo v tej starosti, ampak ko smo starejši, imamo druge probleme, drugo vsebino v svoji molitvi, druge potrebe. Če molimo še vedno tako, kot smo molili pri osmih letih, je to problem, ker se mora odnos z Bogom razvijati, posebej z Gospodom Jezusom. To je izziv, saj veliko katoličanov, tudi starejših, moli pobožen način, ni pa njihova molitev povezana s konkretnim življenjem. Je kot ločena stvar. Ko govorijo z Bogom, govorijo lepe stvari, povsem drugače se pa obnašajo, ko sprejemajo odločitve, gledajo Netflix ali govorijo s sodelavci v službi. V tem smislu mislim, da ima Papeževa svetovna mreža molitve tudi odgovornost, da ustvarja duhovno pot za tiste, ki hočejo več v odnosu z Bogom, in zato imamo program formacije, ki se imenuje Pot srca, ki nas uči gojiti ta osebni odnos.

Če bi se lahko s pesmijo ali mislijo obrnil na vesoljno Cerkev danes, kaj bi bilo?

Naj malce razmislim. V našem življenju je toliko hitenja, da se moramo nekoliko umiriti … Spomnimo se Jezusovih besed v Janezovem evangeliju, ko je vabil ljudi, da jedo njegovo telo, da bodo eno z njim, in mnogi so ga zapustili, rekoč, da je to preveč zanje. Hoteli so čudeže, ne pa takega intimnega odnosa. Niso razumeli tega vabila k intimnosti in mnogi so zapustili Jezusa v tistem trenutku. On pa pogleda svoje učence in jih vpraša: »Ali hočete tudi vi oditi?« In Peter odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja.« O tem govori ta pesem ... (poje) 

P. Cristobal Fones, hvala za to pesem in misli. Hvala, ker ste med svojim obiskom Slovenije našli tudi čas za naš radio.

Najlepša hvala vam, za vse, kar delate tukaj na radiu, pa tudi vsem, ki poslušajo to oddajo. Hvala, da ste odprli svoja srca Jezusu, hvala, da delite naše molitve. Vabim vas, da se spoznate s Papeževo svetovno mrežo molitve, da se povežete z nacionalnim direktorjem p. Miodragom Kekićem. Hvala za potrpežljivost z mojo italijanščino, vendar upam, da razumete glavno idejo in ostajamo skupaj, ker ostajamo v srcu Gospoda Jezusa.