Faris Kočan | (foto: homopolitikus.si)
Ameriško-savdsko jedrsko sodelovanje utrjuje partnerstvo in spreminja razmerja moči na Bližnjem vzhodu
Novice Alen Salihović
Združene države Amerike in Savdska Arabija poglabljajo sodelovanje na področju civilne jedrske energije. Čeprav gre uradno za razvoj jedrske tehnologije v miroljubne namene, dogovor presega zgolj energetsko sodelovanje. Po besedah politologa dr. Farisa Kočana je to predvsem geopolitična poteza, s katero Washington utrjuje svoj vpliv v regiji, Rijad pa išče dodatna varnostna zagotovila v vse bolj negotovem bližnjevzhodnem okolju.
Dr. Kočan poudarja, da odnosi med Združenimi državami in Savdsko Arabijo nikoli niso temeljili na skupnih vrednotah, temveč na medsebojnih interesih. Takšno partnerstvo sega vse do leta 1945, ko je postalo jasno, da bodo ZDA zagotavljale varnost Savdske Arabije, kraljevina pa stabilnost svetovnega naftnega trga. Ta transakcijska logika ostaja temelj sodelovanja tudi danes.
Po njegovem mnenju je jedrsko sodelovanje odgovor na spremenjene geopolitične razmere. Savdska Arabija je v zadnjih letih začela širiti svojo zunanjepolitično mrežo in se ni več zanašala izključno na Združene države. Zato želi Washington, zlasti pod predsednikom Donaldom Trumpom, ponovno utrditi ameriški vpliv v Rijadu. Ob tem ne gre prezreti gospodarskega vidika, saj ameriška podjetja v jedrskem sektorju vidijo pomembne poslovne priložnosti, ki so tesno povezane tudi z varnostnimi interesi ZDA.
Civilna jedrska energija odpira tudi varnostna vprašanja
Čeprav sodelovanje zadeva civilno jedrsko energijo, odpira tudi vprašanja širjenja jedrske tehnologije. Dr. Kočan opozarja, da obstaja mednarodni režim neširjenja jedrskega orožja, ki skupaj z nadzornimi mehanizmi omogoča predvidljivost in nadzor nad razvojem jedrskih programov.
Če bosta Savdska Arabija in Združene države jedrski program razvijali v skladu z mednarodnimi pravili ter pod nadzorom pristojnih institucij, bi to lahko pomenilo celo krepitev mednarodnega prava in zaupanja v obstoječi sistem. V nasprotnem primeru pa bi lahko spodbudilo novo tekmovanje v oboroževanju.
Vpliv na Iran, Izrael in Turčijo
Ameriško-savdsko partnerstvo bo po Kočanovem mnenju pozorno spremljal predvsem Iran, ki ostaja glavni regionalni tekmec Savdske Arabije. Rijad si želi dodatnih varnostnih zagotovil predvsem zaradi iranskega jedrskega programa in negotovosti glede prihodnjih razmerij moči.
Posebno občutljivo ostaja tudi vprašanje Izraela, ki uradno ne potrjuje posedovanja jedrskega orožja, čeprav velja splošno prepričanje, da z njim razpolaga. To ostaja ena izmed najbolj občutljivih tem tudi za ameriško politiko.
Pomemben dejavnik pa postaja tudi Turčija. Kočan meni, da Ankara ne bo ostala zgolj opazovalka, če bi se Savdska Arabija približala jedrskim zmogljivostim. Prav zato obstaja nevarnost, da bi se v regiji sprožila nova tekma v razvoju jedrskih programov, čeprav si mednarodna skupnost uradno prizadeva za Bližnji vzhod brez jedrskega orožja.
Po njegovih besedah bo regija zato tudi v prihodnje ostala »stabilno nestabilna«, saj se varnostna ravnovesja nenehno spreminjajo.
Združeni narodi pred velikim preizkusom
Dr. Kočan se je dotaknil tudi izbire novega generalnega sekretarja Združenih narodov. Ocenjuje, da organizacija že desetletja posluša pozive k reformam, danes pa se sooča še z bistveno zahtevnejšim mednarodnim okoljem.
Po njegovem mnenju svet postaja vse bolj transakcijski, nacionalni interesi pa vse bolj prevladujejo nad multilateralnim sodelovanjem. Zato bo naloga prihodnjega generalnega sekretarja predvsem vrniti kredibilnost Združenim narodom ter ponovno povezati države, ki še verjamejo v mednarodno sodelovanje.
Posebej opozarja, da največjo odgovornost nosijo stalne članice Varnostnega sveta. Medtem ko Rusija vodi vojno proti Ukrajini, Kitajska predvsem uresničuje lastne strateške interese, Združene države pa pod Trumpovo administracijo vse bolj sledijo gospodarski in transakcijski logiki zunanje politike. Prav zato Združeni narodi po njegovem mnenju težko opravljajo svojo temeljno nalogo – učinkovito reševanje globalnih kriz.
Kočan sklene, da bo prihodnost mednarodnega reda odvisna predvsem od pripravljenosti največjih svetovnih sil, da ponovno sprejmejo odgovornost za skupno reševanje svetovnih izzivov. Brez njihove politične volje bodo tudi Združeni narodi le stežka ponovno pridobili vlogo osrednjega varuha mednarodnega miru in varnosti.
