Pet jih je odgovorilo: Tukaj sem, pošlji mene! - Novomašniki 2026

Naš gost 27. 06. 2026, 17:30 Matjaž Merljak

Kako Jezus danes kliče mlade može, da bi hodili za Njim? Kdo jim je pri tem stal ob strani? Kako so se na svoje poslanstvo pripravljali? Kaj radi počnejo v prostem času? Letos imamo pet novomašnikov. Kakšno je njihovo novomašno geslo in kdaj bodo imeli novo mašo? V oddaji Naš gost ste lahko spoznali letošnje novomašnike. To so: Luka Anžič iz župnije Ihan, Gregor Anton Capuder iz župnije Moravče, Timotej Fijavž Vivod iz nadžupnije Slovenske Konjice ter dva redovna novomašnika: jezuit p. Janez Gorenc iz župnije Ljubljana – Dravlje in kapucin br. Dominik Papež iz župnije Ambrus.

Zvest je ta, ki vas je poklical (1 Kor 1,9)

Gregor Anton Capuder pravi, da je božja zvestoba tista, ki utemeljuje tudi našo človeško zvestobo, tudi zvestobo v duhovništvu. Med pripravo na duhovništvo je čutil, kako ga Bog spremlja na vsakem koraku in to dejstvo, pa tudi že prej tekom celega življenja sem nekako videl, da me bog spremlja in to dejstvo mu nudi tolažbo v težkih trenutkih. Če vse upe postaviš v božji kontekst, ki je večen, ki te presega, dobiš moči in voljo za naprej.

Gregor Anton Capuder prihaja iz družine, v kateri ima še štiri mlajše sorojence. Otroštvo je preživljal na podeželju, po maturi na gimnaziji Ledina pa na ekonomski fakulteti in še dve leti na pedagoški fakulteti. Klic v duhovništvo je prišel zelo spontano. Pri eni od delavniških maš je duhovnik rekel, da je človek najbolj srečen takrat, ko izpolnjuje to, kar je Bog položil v njegovo srce. To je bil prvi trenutek, ko se je začel resno spraševati, kam gre, k čemu stremi, kaj si pravzaprav želi za svoje življenje. To je bilo tudi obdobje, ko se je bolj odprl za molitev, za Boga in nek razplet dogodkov ga je tudi pripeljal do končne odločitve. Prvi odziv staršev na njegovo odločitev je bil velik šok, prava je ozračje za mizo razelektrila teta, ki je rekla, da ga podpira. Blizu mu je moralna teologije, še posebej družbeni nauk Cerkve, ker vzpostavlja dialog med Cerkvijo in družbo. Namreč krščanska vera ni samo za cerkev, za nedeljsko mašo, ampak je vera, ki te spremlja na vseh korakih življenja, v vsem kar delaš.

Da bi bili z njim (Mr 3,14)

Timotej Fijavž Vivod pravi, da je bistvo duhovništva, da je duhovnik najprej poklican k osebni bližini, k osebnemu odnosu z Gospodom in potem iz tega odnosa lahko oznanja naprej Kristusa. Tudi sam je duhovniški klic začutil iz hrepenenja po tem, da bi bil blizu Gospodu v evharistiji, v zakramentih, v čisto osebni molitvi. Iz te bližine Gospodu se je rodilo tudi hrepenenje, da bi Kristusa sam prinašal naprej ljudem in oznanjal Njegovo bližino, Njegovo ljubezen in da bi tudi druge ljudi vabil, da bi resnično vsi bili z njim.

Timotej Fijavž Vivod je odrašal v družini skupaj s starejšo sestro in mlajšima bratoma dvojčkoma, v isti hiši pa sta živela tudi stara starša. Po srednji štiriletni zdravstveni šoli v Celju je še eno leto obiskoval tudi škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška v Mariboru, saj je vpis na teološko fakulteto potreboval peti predmet pri maturi. Klic v duhovništvo ni prišel nenadoma, ampak je bila to pot postopne rasti od otroških let dalje. Prvi zgled vere je dobil v domači družini, še posebej pri stari mami. V domači župnji je bil ministrant, po birmi pa še oratorijski animator. Takrat se je tudi zbližal zdomačim župnikom arhidiakonom Jožetom Vogrinom in nekako ob njem tudi prepoznaval, da ga Gospod kliče v duhovništvo. Ob zgledu dobrega duhovnika je bila pomembna osebna molitev in redno prejemanje svetih zakramentov, predvsem svete evharistije in svete spovedi. Domači so sprva mislili, da je to neka hipna odločitev, ki ga bo minila. Potem pa so videli, kaj mu to v življenju pomeni, da ga veseli in napolnjuje ter so zelo dobro sprejeli. Teologijo razume široko, kot pomoč človeku.

Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.

Luka Anžič v tem novomašnem geslu vidi povzetek vsega svojega življenja, tudi tisto, kar si želi za naprej: da bi prepoznaval Gospodovo ljubezen, da bi veroval v Gospodovo ljubezen kadar bodo težji trenutki in da bi mu jo vračal, posledično pa tudi ljudem. S tem geslom se povezuje tudi tematika križa. Jezus je izkazal največjo ljubezen na križu in to razmue, da bo največjo ljubezen verjetno izkazoval takrat, ko bo najtežje, ko mogoče ne bo zaznati tiste ljubezni, kot jo sicer pričakujemo. Vemo, da je pod Jezusovim križem stala mati Marija in tudi to mu daje upanje. Zato si ji priporoča, da bi mu izprosila zvestobo, da bi vztrajal tudi sam takrat ob takih trenutkih.

Luka Anžič prihaja iz kmečke družine, ministriral je v domači župniji in v bližnjem samostanu sester svetega križa na Mali Loki. Sodeloval je tudi kot animator in v pevskem zboru. Po srednji šoli (mehatronika) je vstopil v bogoslovje. Zelo je hvaležen domačim, za vse kar so mu v življenju podarili, še posebej vrednote in ljubezen. Izrazil je tudi hvaležnost vsem, ki vztrajno potrpežljivo prenašajo bolezni za bogoslovce in za duhovnike, ki za njih molijo in na ta način podpirajo.

Žena, glej tvoj sin ... glej, tvoja mati. (Jn 19, 26-27)

Za Dominika Papeža so besede s križa povezane z začetkom njegovega spreobrnjenja. Imel je sanje, v katerih je ta del svetega pisma doživel tako osebno, da se mu je zdelo, da mu Jezus daje Marijo za njegovo duhovno mamo. Globine teh besede še zdaj ne dojema prav, a razume, da je Marija njegov veliki izgled in da zdaj sam odgovarja na to božjo ljubezen, ki mu je bila podarjena v tistem trenutku.

Dominik Papež je drugi izmed petih otrok, že od malega je rad ministriral in je čutil željo po bližini Jezusu v evharistiji. Po srednji šoli je šel študirat za inženirja geodezije, potem je vstopil v redovno skupnost k frančiškanom, po dobrih šestih letih pa je izstopil, ker z njimi ni našel skupnega jezika. Takrat je že razmišljal o duhovništvu, na njegovo življenjsko pot pa so prišli tudi drugi izzivi, ki mu jih je pošiljal Bog. In mu tudi pokazal pot h kapucinom. Nadaljeval je študij teologije, začel je delati v ljubhospicu, kjer je spremljal umirajoče in tam je začutil nek manko v življenju, ki bi ga lahko uravnotežil s tem, da bi vsakemu človeku podelil vse zakramente, še posebej zakrament spovedi. V tem je videl smisel svojega življenja.

Ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus (Flp 3,12)

Janez Gorenc si je ta stavek izbral zato, ker po svoje povzema bistvo tistega, kar je najbolj ključno pri hodi za Kristusom. Najprej je Gospod tisti, ki se je v Jezusu spustil k človeku. Srečanje s Kristusom je srečanje z Božjo ljubeznijo, ki človeka ne pusti hladnega. Vse, kar delamo, naj bi bilo v luči te Božje ljubezni, ki jo prinašamo v svet tam, kjer smo.

P. Janez Gorenc je prvi od štirih otrok v družini. Po šentviški gimnaziji se je vpisal na študij elektrotehnike v Ljubljani in ga tudi zaključil, potem pa se je odločil, da vstopi k jezuitom. Za to odločitev so bila pomembna študentska leta. Preko krize in vprašanja, kaj pomeni biti veren v današnjemu svetu, se je pri njem spontano razvila tudi želja, da bi Boga bolje spoznal in tako je stopil v stik tudi z ignacijansko duhovnostjo ter šel na duhovne vaje v tišini.