Peter Pučnik | (foto: Radio Ognjišče)
Peter Pučnik: Želim biti kanal, po katerem bo Jezus dosegel mlade
Naš gost Maja Morela Čuk
Salezijanec, vzgojitelj in zakonski ter družinski terapevt ter duhovnik Peter Pučnik je v eni izmed oddaj Naš gost spregovoril o svoji življenjski poti, duhovništvu, delu z mladimi in preizkušnjah, ki so ga v zadnjih letih zaznamovale. Ob tem je razkril tudi, kako danes doživlja svoje poslanstvo in zakaj so trenutki samote zanj tako dragoceni.
Po obdobju zdravstvenih preizkušenj in bolezni je trenutno duhovni asistent v Zavodu sv. Frančiška Saleškega v Želimljah. Njegova naloga je predvsem spremljanje mladih, pogovori z njimi, spovedovanje, maševanje in duhovna podpora. Kot pravi, mu trenutne življenjske razmere omogočajo nekaj, kar si je v vseh letih aktivnega delovanja pogosto želel. »Po petindvajsetih letih duhovništva se mi zdi, da zdaj morda najbolj polno živim svoj poklic. Nisem več toliko obremenjen z organizacijo in vodenjem, ampak sem lahko preprosto duhovnik, človek, ki je na voljo ljudem.«
Ne v osamljenosti, ampak v samoti se srečam s samim seboj, s svojimi občutki, srcem in doživljanjem. Takrat zares rastem tudi duhovno.
Čas za tišino in polnjenje baterij
Čeprav je njegovo življenje še vedno zelo dejavno, si danes lažje vzame tudi čas za počitek. Nedavno si je privoščil nekaj dni ob morju, kjer je bil večinoma sam, v tišini, ob knjigah in filmih. »Trenutki samote so zame izredno dragoceni. Ne govorim o osamljenosti, ampak o samoti, v kateri se srečam sam s seboj, s svojim telesom, občutki, srcem in doživljanjem. Takrat lahko zares rastem tudi duhovno.« Prepričan je, da je pomembno sprejeti tako lepe kot težke trenutke življenja in vanje povabiti Boga.
Letno je njegove programe duhovnih vaj obiskalo tudi do 1300 mladih.
Šestindvajset let duhovniške poti
Lani je na domači Prihovi obhajal srebrno mašo, letos pa vstopil v 26. leto duhovništva. Ob pogledu nazaj ugotavlja, da so leta minila zelo hitro. Po novi maši je enajst let deloval v Želimljah kot vzgojitelj v dijaškem domu, kjer je spremljal mlade in pripravljal duhovne vaje za otroke in mladostnike. Letno je njegove programe duhovnih vaj obiskalo tudi do 1300 mladih. »To je bilo eno najlepših obdobij mojega življenja. Delo z otroki in mladimi me je izredno bogatilo.« Prav v tem času so nastali tudi pevski vikendi, iz katerih se je razvil glasbeni projekt Sončni žarek. Sledilo je več glasbenih zgoščenk in notnih zbirk, s katerimi je želel ohraniti izvirno obliko pesmi.
Kmetija me je naučila vztrajnosti in spoštovanja do dela. Še danes imam veliko spoštovanje do vsakega človeka, ki pošteno dela pa naj bo kmet, čistilka ali kdorkoli drug.
Otroštvo med pašniki in pesmijo
Odraščal je na večji kmetiji na Prihovi, kjer je bilo dela vedno dovolj. Prav tam so nastali tudi njegovi prvi glasbeni koraki. »Kot otrok sem ogromno prepeval. Cele popoldneve sem pasel krave in si krajšal čas s petjem. Na pamet sem znal nešteto ljudskih, cerkvenih in zabavnih pesmi.« Kasneje je obiskoval glasbeno šolo za diatonično harmoniko, v Želimljah pa se je naučil igranja še drugih instrumentov. Prve pesmi je začel ustvarjati že v mladostniških letih, ko je sprva pisal poezijo. »Prva besedila so bila ljubezenska, kot se za najstniška leta spodobi. V noviciatu pa sem prvič poskusil verze uglasbiti in ugotovil, da gre.« Čeprav danes zaradi okrevanja ustvarja manj, čuti, da se ustvarjalni navdih počasi vrača.
Nikoli ne bom pozabil, kako smo na polju ob zvonjenju opoldne vsi obstali, oče je snel kapo in skupaj smo zmolili Angelovo češčenje. Takšni trenutki ostanejo za vse življenje.
Družina, vera in spoštovanje do dela
Otroštvo ga je močno zaznamovalo tudi z delovnimi navadami in vero. V družini s štirimi otroki je bilo delo samoumeven del vsakdana. »Kmetija me je naučila vztrajnosti in spoštovanja do dela. Še danes imam veliko spoštovanje do vsakega človeka, ki pošteno dela pa naj bo kmet, čistilka ali kdorkoli drug.« Posebno mesto v njegovih spominih imajo tudi starši, ki so vero živeli pristno in zgledno. »Nikoli ne bom pozabil, kako smo na polju ob zvonjenju opoldne vsi obstali, oče je snel kapo in skupaj smo zmolili Angelovo češčenje. Takšni trenutki ostanejo za vse življenje.«
Klic v duhovništvo
Prve zametke duhovnega poklica je začutil že v osnovni šoli. Kot ministrant ga je močno zaznamoval domači župnik, ki mu je privzgojil spoštovanje do evharistije in bogoslužja. Spominja se tudi pogovora z mamo, ko je kot otrok povedal, da bi rad postal duhovnik. »Skrbelo me je, ker nisem bil najboljši učenec. Mama pa mi je rekla: Če Bog želi, da boš duhovnik, bo že poskrbel. In res je bilo tako.« Čeprav se je v mladosti nekajkrat spraševal, ali bi si ustvaril družino, je vedno znova začutil notranji mir ob misli na duhovniški poklic.
Mama mi je rekla: Če Bog želi, da boš duhovnik, bo že poskrbel. In res je bilo tako.
Mladi potrebujejo predvsem odnos
Več kot dve desetletji dela z mladimi so ga naučila, da se njihove temeljne potrebe niso bistveno spremenile. »Ljudje potrebujemo drug drugega. Mladi ne potrebujejo najprej pridig ali nasvetov. Potrebujejo nekoga, ki jih posluša, spoštuje in sprejema.« Prepričan je, da je prav odnos ključ do vsega, tudi do vere. »Če se bo nekdo ob meni počutil sprejetega in ljubljenega, bo prej ali slej odprt tudi za duhovno razsežnost. Najprej moramo biti ljudje.« Kot salezijanec si želi predvsem eno: »Želim biti kanal, po katerem bo Jezus lahko dosegel mlade. Če mi to vsaj malo uspeva, sem srečen.« Njegova življenjska zgodba tako ostaja zgodba človeka, ki je skozi glasbo, vzgojo, duhovništvo in odnose vedno iskal predvsem eno biti blizu ljudem in jim pomagati odkrivati smisel, vero in upanje.
Celoten pogovor je na voljo v našem avdio arhivu.
