V ospredju zasedanja konzistorija razmisleki o gradnji miru skozi evangelizacijo

Svet 27. 06. 2026, 11:18 Andrej Šinko

Zasedanje z naslovom »Kultura oblasti in civilizacija ljubezni« je bilo posvečeno premišljevanju o petem poglavju enciklike Magnifica Humanitas. Začelo se je s skupno molitvijo, vodil pa ga je kardinal Pablo Virgilio Siongco David, ki je nato k uvodnemu nagovoru povabil kardinala Víctorja Manuela Fernándeza, prefekta Dikasterija za nauk vere. Papež in zbrani kardinali pa so se v molitvi spomnili tudi vseh prizadetih v potresu v Venezueli.

Vojna ne sme postati nekaj običajnega

Enajst skupin je poročalo skupščini, osem iz prvega sklopa in tri iz drugega. Vse so se dotaknile izzivov današnjega časa ter poudarile »razčlovečujočo moč kulture oblasti, njen vsesplošni doseg, skušnjavo po prilagajanju logiki mogočnih ter normalizacijo vojne in polarizacije, kar zmanjšuje strpnost družbe do nasilja in spodbuja nevarno poenostavljene pristope k reševanju konfliktov,« so sporočili iz tiskovnega urada Svetega sedeža.

Poudarili pomen gradnje civilizacije ljubezni

Kardinali so poudarili pomembnost verodostojnega pričevanja — začenši znotraj same Cerkve — prek jezika, ki v središče postavlja človeka: jezika poslušanja, odpuščanja, sprave, tiste pravičnosti, ki obnavlja (restorativne pravičnosti), in konkretnih dejanj. Takšen jezik je po njihovih besedah sposoben ganiti srca tistih, ki so ujeti v konflikte, priznati rane, ki jih je povzročila vojna, in spodbujati iskanje edinosti znotraj Cerkve.

Odgovornost za graditev miru

Razprava je prav tako poudarila, da je edinost znotraj Cerkve ključna za njeno verodostojnost, enako pa velja tudi za dialog z drugimi verami in religijami, še posebej z islamom. V času, ko zaradi globalizacije brezbrižnosti ljudje postajajo vse bolj neobčutljivi za trpljenje drugih, je vsak posameznik poklican, da prevzame odgovornost za graditev miru.

V tem kontekstu so vse skupine ponovno potrdile osrednjo vlogo vere v Kristusa in evangelija, ki ima moč preoblikovati svet, ko se ga živi, namesto da se ga obravnava le kot teorijo. Spomnili so tudi na prvotno poslanstvo Cerkve in opozorili, da je nekatere situacije mogoče rešiti le z Božjim posredovanjem. Več skupin je kot primera navedlo delovanje Cerkve v Sveti deželi in Vzhodni Evropi.

Razprava se je dotaknila tudi vloge politične oblasti in pozvala k njeni osvoboditvi od tega, kar je bilo opisano kot njena strupena povezava z ekonomsko močjo. Med drugimi temami so bile družina, izobraževanje, težave pri preseganju zahtev po takojšnjih rešitvah in potreba po pogumnem oznanjevanju. Več skupin je poudarilo tudi vlogo diplomacije Svetega sedeža in papeških nuncijev pri zagotavljanju, da se glas Cerkve še naprej sliši.

Podpora papeževemu pozivu k miru

V tem sklopu so številni udeleženci poudarili potrebo po preseganju logike pravične vojne, saj evangelija ni mogoče nametati s silo, in namesto tega govorili o pravici do sorazmerne samoobrambe.

Zahvalili so se tudi papežu Leonu XIV. za encikliko, za njegovo obsodbo oboroženih spopadov in za njegove ponavljajoče se pozive k miru. Razprava je odražala tudi razmišljanje o Petrovi službi kot jamstvu za neodvisnost Cerkve od politične oblasti ter o potrebi po simbolnih gestah, ki bi lahko služile kot vidni znaki miru v sedanjem času.

Poziv k odgovornosti

Zasedanje se je zaključilo z več osebnimi prispevki o obravnavanih temah. Nekateri kardinali so izrazili hvaležnost za priložnost za dialog, ki jo je ponudil konzistorij, in hkrati ponovno potrdili pomembnost skupnega dela z voditelji drugih religij za spodbujanje civilizacije ljubezni.

Drugi so govorili o odzivu mnogih ljudi na papeževo odkrito priznanje v encikliki glede zamude Cerkve pri obsodbi suženjstva — to so bile besede, ki so po njihovih besedah odprle srca.

Kardinali so še poudarili, da je enciklika sama po sebi poziv kardinalskemu zboru, naj prevzame odgovornost za graditev miru, tudi prek simbolnih pobud, kot je bil svetovni dan molitve za mir, ki ga je leta 1986 v Assisiju sklical sveti Janez Pavel II.