Kaj se je papežu najbolj vtisnilo v spomin na potovanju po Španiji?

Kateheza: Apostolsko potovanje v Španijo (6. –12. junij 2026)
Dragi bratje in sestre, dobro jutro in dobrodošli! Danes bi rad ponudil nekaj misli o apostolskem potovanju, ki sem ga prejšnji teden opravil v Španiji, kjer sem obiskal Madrid, Barcelono, opatijo Montserrat in Kanarske otoke.

Po dolgem potovanju po štirih afriških državah sem tokrat bil v evropski državi s starodavno in zelo bogato katoliško tradicijo. In postalo je jasno, da so v današnji Španiji, ki je doživela opazne družbene in kulturne spremembe, papeža povsod sprejeli z navdušenjem in odprtostjo za poslušanje. Za to se zahvaljujem Bogu in vsemu španskemu prebivalstvu, kralju in civilnim oblastem, škofom in cerkvenim skupnostim.

Božje ljudstvo mi je s svojim veselim izražanjem vere in naklonjenosti prineslo veliko tolažbe. Tudi sam sem vernike potrdil in jih kot rimski škof spodbudil, naj premagajo vsako obliko razdora in nasprotovanja ter vedno gojijo občestvo, dialog in enost v raznolikosti. To je služba Petrovega naslednika, služba, ki v apostolskih potovanjih najde svoj poseben izraz, vsakič prilagojen cerkvenim in družbenim razmeram v obiskanih državah.

V primeru Španije sem lahko z veseljem opazil, kako so ljudje vseh starosti in iz vseh družbenih slojev pričakovali papežev obisk: povsod sem naletel na množice, ki so me sprejele z veliko toplino. To ni bilo samoumevno in si zasluži razmislek. Seveda takšna udeležba izraža predvsem, kot sem že rekel, vero španskega ljudstva; hkrati pa menim, da kaže na splošno potrebo po združitvi na resničnem in globokem temelju, ki ni ideološki niti ne temelji na delnih interesih. Tistem temelju, ki ga lahko navsezadnje zagotovi le Kristus in ki ga evangelij prek potrebnih »inkulturacij« lahko prenese v življenje narodov. To lahko stori, ker njegovo sporočilo v celoti odgovarja na obe potrebi: iskanje resnice in žejo po pravičnosti.

V Madridu in Barceloni smo se zbrali v velikih katedralah in na zelo modernih stadionih. V opatiji Montserrat smo molili sveti rožni venec. V Sagradi Familii, veličastnem simbolu, smo praznovali simfonijo kamna in svetlobe, ki govori o vsej krščanski skrivnosti. To srečanje starodavnega in sodobnega, katoliške tradicije in sodobne kulture, mi je omogočilo, da sem v živo občutil značaj Evrope, njeno neprecenljivo bogastvo, kot aktualne in ne neke zastarele stvarnosti. To je dediščina, ki jo je treba skrbno varovati, da bi jo lahko vložili v današnji globalni čas z njegovimi epohalnimi izzivi: mir, celostna ekologija, pravičen in trajnostni razvoj, spoštovanje človekovega dostojanstva. To so izzivi, ki jih je že drugi vatikanski koncil jasno prepoznal in h katerim se je pozneje vrnilo učiteljstvo, vse do moje nedavne okrožnice Magnifica Humanitas, katere cilj je zaščititi človeka v dobi umetne inteligence.

Na različnih srečanjih sem zaznal potrebo, da bi v papeževem glasu slišali evangelij upanja za naše današnje človeštvo, ki ga močno preizkušajo negativne posledice zavajajočega razvojnega modela. To potrebo, ki se je odražala v številnih pričevanjih, ki sem jih imel priložnost slišati – pričevanjih, ki so bila včasih ganljiva, včasih pa navdihujoča –, sem prepoznal tudi in predvsem na obrazih otrok in revnih, ki sem jih srečal: otroka, ki mi je v župniji prebral svoje pismo; nekaterih žrtev zlorab, ki prosijo, da bi jim kdo prisluhnil; zapornikov, ki so me čakali v zaporu; mladih, polnih nemira in načrtov; migrantov v sprejemnih centrih na Kanarskih otokih.

Prav na Kanarskih otokih, zadnji postaji naše poti, mi je bil ponujen celovit način razumevanja razmer. To mi je omogočila, po eni strani, sama geografska lega tega otočja; po drugi strani pa realnost krajevne Cerkve, ki sprejema veliko število prisilnih migrantov, ki prihajajo predvsem iz Afrike. Vemo, da je migracijski pojav kompleksen in da zahteva celovite in usklajene akcijske načrte. Toda ta razlaga odpira drugačno in širšo perspektivo: pomaga nam razumeti, kako smo poklicani, da v današnjem svetu na novo beremo evangelij, pri tem pa si izmenjujemo darove naših različnih kultur, zlasti pa sadove, ki jih v njih daje rodovitnost Kristusovega sporočila. In eden od teh sadov je prav dialog med ljudmi in narodi, srečanje v duhu bratstva, ki omogoča, da medsebojno odkrivamo in cenimo vrednote, ki jih nosi drugi. Ta pot ni lahka, zahteva dobro voljo in Božjo pomoč, a je pot, ki vodi k civilizaciji ljubezni.

Dragi bratje in sestre, geslo tega apostolskega potovanja je bilo »Alzad la mirada«, »Povzdignite oči!« (prim. Jn 4,35). Gre za Jezusove besede, namenjene njegovim prvim učencem, da bi jih naučil videti v ljudeh in množicah željo po življenju, resnici in izpolnitvi. Gospod te besede ponavlja najprej tudi meni in z njegovo milostjo sem jih med potovanjem tudi sam doživel. Danes bi rad z vami delil to povabilo: povzdignimo oči! Učimo se od Jezusa gledati na bližnjega, na ljudi in na svet »z Božjimi očmi«, torej z ljubeznijo, spoštovanjem in sočutjem.

Na koncu se želim zahvaliti vsem, ki so molili za uspeh tega apostolskega potovanja, še posebej skupnostim kontemplativnih redovnic, ki jih je, hvala Bogu, v Španiji zelo veliko. Še naprej molite, da bi po priprošnji Device Marije semena, ki sem jih posejal, obrodila obilne sadove. Hvala!

Prevod: Vatican News