Lojze Krajnčan: Glasba je velika učiteljica

Naš gost 04. 05. 2026, 07:43 Marjan Bunič

Izjemen glasbenik, skladatelj, dirigent in aranžer Lojze Krajnčan je s svojim bogatim opusom vtisnil močan pečat v slovensko glasbo na mnogih področjih ter neprecenljivo vplival na razvoj domače orkestralne dejavnosti. Pred mesecem dni je z velikim koncertom v Cankarjevem domu zaokrožil dobra štiri desetletja neprekinjenega sodelovanja z Big Bandom RTV Slovenija.

Koncert je bil zelo poseben in zelo oseben ...

»Poslovil sem se od prijateljev, sodelavcev, glasbenikov, glasbenic, s katerimi sem bodisi zelo dolgo sodeloval ali pa me nanje vežejo lepi spomini. To je bil res čustven večer ... Na oder sta stopila tudi moja sinova Kristijan in Žigan, oba odlična glasbenika, in vnukinja Elora Sofia, ki je tudi nekaj posebnega – muzicirati na odru skupaj z njo je bila moja velika želja ...«

Kaj pa zdaj? Glasbenih izzivov seveda ne manjka.

»Trenutno se ukvarjam s tem, kako stopiti iz 40-letne rutine. Rad bi najprej naredil nekaj odmora od glasbe, kolikor se pač da, imel več časa za vnukinje, družino, šport in naravo, potem pa me bo glasba že sama spet poklicala ...«

Glasba nedvomno valovi skozi rod Krajnčanov. Lojzetov oče je bil ravnatelj glasbene šole v Ormožu in dirigent tamkajšnjega pihalnega orkestra. Učil ga je pozavne, mama pa klavirja.

»Vsi štirje otroci, tudi brat in dve sestri, smo igrali v pihalnem orkestru. To je bilo za nas nekaj čisto naravnega – tako kot zjutraj poješ zajtrk, greš zvečer na vajo godbe in vadiš. Glasba je lahko velika učiteljica, predvsem za mlade: sam vidiš, da brez vztrajnosti, brez resnosti in brez talenta ni ničesar. Pa ne le to – kadar nastopaš, se moraš zbrati, se skoncentrirati in v danem trenutku dati vse od sebe. To je super vzgoja.«

Kadar nastopaš, se moraš zbrati, se skoncentrirati in v danem trenutku dati vse od sebe. To je super vzgoja.

 

Lojze Krajnčan je po selitvi na Gorenjsko obiskoval Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, nato šel na jazz oddelek v Gradec, potem pa na Berklee College of Music v Bostonu, kjer je študiju pozavne dodal še aranžiranje, orkestracijo in nekaj dirigiranja. Po vrnitvi v Slovenijo je postal prvi pozavnist v Simfoničnem orkestru RTV Ljubljana, po enem letu pa začel bogato obdobje nastopov in snemanj z Big Bandom pod vodstvom Jožeta Privška. Ta ga je opazil že kot srednješolca in ga potegnil v orkester. Po Privškovi upokojitvi je prevzel vlogo dirigenta in umetniškega vodje.

»Vsekakor je dobro, da dirigent igra kak inštrument, saj tako bolje razume glasbenike. Dirigent pri big bandu je pravzaprav tudi aranžer, zato mora zelo dobro poznati orkester. Pri simfoničnem orkestru lahko denimo godala igrajo od začetka do konca neprekinjeno, saj vmes lahko dihajo. Pri trobilih in pihalih, ki so osnova big banda, pa je stvar drugačna: aranžer mora vedeti, kdaj bodo dali glasbeniki vse od sebe, potem pa bodo potrebovali nekaj odmora in mora biti fokus drugje, na solistu, ritem sekciji ...«

Štiri desetletja sodelovanja z Big Bandom RTV Slovenija so prinesla ogromno izzivov, zanimivih priložnosti, sodelovanj z eminentnimi glasbeniki in priznanj ter nagrad.

»Glasba je misterij, tako kot življenje. Ne moremo je razčleniti, analizirati ali prijeti. S katere koli plati se je lotiš, te navduši; lahko se je lotiš le s čustvene plati, lahko z intelektualne, glasba je lahko rutina, lahko je način življenja ... Meni se zdi čudež, ki nam pove, zakaj smo na svetu; da nismo le biološka gmota, ampak da je v tem svetu še nekaj drugega, duhovnega. Glasba je v tej smeri lahko velika učiteljica ... Mene je marsičesa naučila. Zaradi nje sem postal boljši človek, zaradi nje sem moral rasti in napredovati in zaradi nje sem spoznal ogromno čudovitih ljudi. Glasba združuje ...«

Za dobrega dirigenta pa ni ključno le poznavanje glasbe, ampak tudi človeške psihe. Sploh pri glasbenikih, ki so kot umetniki malce posebni in jih ni enostavno voditi k istemu cilju.

»V big bandu so praktično sami solisti, ki pa morajo muzicirati tudi skupaj in skupni cilj je užitek, da je nekaj zaigrano tako, kot mora biti, in da nas glasba ponese. Če bomo držali skupaj, če bomo znali poslušati drug drugega, če se bomo tudi kot solisti znali prilagoditi ostalim, potem bomo ta cilj dosegli. Včasih si rečem, kako bi bilo na svetu drugače, če bi znali tudi v življenju poslušati in slišati drug drugega ter upoštevati vse ... Zato pravim, da je glasba lahko velika učiteljica ...«

 Včasih si rečem, kako bi bilo na svetu drugače, če bi znali tudi v življenju poslušati in slišati drug drugega ter upoštevati vse ... Zato pravim, da je glasba lahko velika učiteljica ...

V oddaji je Lojze Krajnčan pripovedoval še o opusu več kot 200 pesmi, ki sta jih z ženo Romano posnela za otroke, in navdušujejo mnoge generacije, pa o sinovih Kristijanu ter Žiganu, ki sta svojstvena vrhunska umetnika; o tem, kako včasih družinsko muzicirajo skupaj z vnukinjami, o povezanosti z naravo in še marsičem.

Prisluhnite oddaji Naš gost v našem avdio arhivu. Najdete jo tukaj.