Martina Piskar v hospicu na Malti | (foto: Osebni arhiv)
Martina Piskar: Ko sočutje postane poklic
Naš gost Mateja Subotičanec
V oddaji Naš gost smo se pogovarjali z Martino Piskar, zaposleno v Slovenskem društvu Hospic, ki spremlja ljudi v njihovih zadnjih dneh. Njena pot do tega poklica je bila nepričakovana – kot medicinska sestra na oddelku za abdominalno kirurgijo je morala zaradi hude alergije na lateks, zapustiti svojo prvo službo. Toda iz te težave je nastala nova življenjska priložnost.
Odločila se je za študij socialne gerontologije, v sklopu katerega je opravljala prakso v Slovenskem društvu Hospic. In tam je ostala – ker je tam našla svoj pravi poklic.
Martina nas je popeljala skozi delovanje ustanove za spremljanje umirajočih. Smrt je sestavni del življenja, smrt je naravni konec in edino gotovo dejstvo. Govorila nam je o tem, kako se ljudje poslavljajo, kaj jih v zadnjih urah najbolj skrbi in kako lahko svojci postanejo prava opora tistim, ki so v odhajanju.
Srce Hospica ni smrt ampak življenje
Delo v Hospicu je v njeno osebno življenje prineslo samo kakovost – pri takem delu človek spozna, kaj je tisto, kar v življenju res šteje. Tako odpade vse materialno, predmeti, stvari, ostajajo pa odnosi, ljudje, bližina.
Mnogi ljudje s Hospicem povezujejo smrt, ampak je res ravno nasprotno. V tej ustanovi nadvse cenijo življenje in ga skušajo v polnosti živeti do konca. Lani je Slovensko društvo Hospic praznovalo trideset let od ustanovitve, za začetek delovanja ima zasluge zdravnica Metka Klevišar, trenutna predsednica pa je gospa Renata Jakob Roban. Društvo ima približno tristo prostovoljcev in deluje v dvanajstih območnih odborih po vsej Sloveniji.
Kaj je najpomembnejše, ko svojci obiskujejo umirajočega?
Po besedah Martine Piskar je vse, kar počnejo, prav, ampak je prav zanje, ne pa nujno za tistega, ki se poslavlja. Poudarja, da ljudje pogosto mislimo, da moramo kaj reči. Toda ni treba. Treba je biti tam, biti opora, rama, na katero se lahko nekdo nasloni. Predvsem pa si je potrebno vzeti čas.
Največja težava, s katero se soočajo svojci, je hranjenje umirajočega. Hrano običajno povezujemo z življenjem in je težko razumeti, zakaj oseba ne potrebuje več hrane. Tukaj je potrebno veliko časa in razlage, da svojci sprejmejo, da je to naravni del procesa umiranja.
Vera, slovo in potem?
Martina srečuje različne ljudi, različno verne in tudi take, ki najdejo velik smisel in tolažbo v Bogu. Povedala nam je tudi zanimivo zgodbo neke umirajoče gospe, ki je z veseljem spremljala župnika Martina Goloba. Naša gostja je umirajoči gospe uredila srečanje z omenjenim župnikom, ki jo je res obiskal in gospo je to tako poživilo, da je po srečanju živela še šest mesecev.
Umirajoči o veri prvi spregovorijo sami, sodelavci Hospica nikomur ničesar ne vsiljujejo. Če pa zaposleni vidijo, da je nekdo veren, oziroma, da bi mu veliko pomenilo, če bi se lahko spovedal, seveda priskrbijo duhovnika za pogovor ali sveto spoved.
Priprava na to, kar je neizogibno: staranje
Martina nas opominja na nekaj, kar pogosto pozabimo: staranje je privilegij. In kako bomo mi umrli? Naša gostja odgovarja, da bomo umrli tako, kot smo živeli. Če se pripravimo na to že zdaj – z dostojanstvom, s spoštovanjem do drugih, z odprtostjo za to, kar je neizogibno – bomo tudi sami lažje sprejeli to pot, ko pride naš čas.
Poleg dela v Hospicu je Martina je tudi prostovoljka in gasilka. Po njenih besedah je ura časa, ki jo daruješ nekomu drugemu predvsem darilo samemu sebi. »To, da nekomu pomagaš, ti daje občutek vrednosti, to pa na koncu daje občutek smisla v življenju.«
Kako postati del Hospica?
Če vas je ta pogovor navdihnil, da bi postali prostovoljec, je pot preprosta. Na spletu poiščite "Slovensko društvo Hospic" in prvi rezultat vas bo vodil na njihovo spletno stran. Tam so opisane vse številke po odborih in informacije o tem, kako postati prostovoljec.
Društvo ima tudi različne projekte – od spremljanja žalujočih, do detabuizacijskih programov.
Prisluhnite celotni oddaj in naj vas navdihne zgodba Martine Piskar, ki nas uči, da je smrt del življenja – in da je to lahko najlepši del, če ga sprejmemo s srcem.
