Dr. Karel Gržan | (foto: ARO)
Zasvojenost z razpoloženjem svojega bližnjega je huda
Za življenje Nataša Ličen
Med seboj smo zelo povezani, ne smemo pa biti zasvojeni z razpoloženjem drugega. Ljudje, ki so ob nas, morajo ohraniti svojo stabilnost, neodvisno od našega razpoloženja. In obratno. Pri tem moramo biti samostojni, zato je naloga vsakega izmed nas, če že ne zaradi sebe, pa zaradi medsebojnih odnosov, ohranjati temeljno duhovno ravnovesje.
Poiščimo končno povezanost s Svetim, prebujajmo se z molitvijo v zaznavo Svetega. Ni problem, da je Bog odmaknjen, problem je, da nas toliko stvari potegne iz tega odnosa. Zavestno se odločimo tudi za tihoto, za urejeno duhovno stabilnost, ki jo dobimo povezani s Svetim, ker bomo potem lažje živeli realnost medsebojnih odnosov, ki pa je v raznih odtenkih.
Duhovnost je bila vedno bazična, ljudje niso molili zaradi pobožnosti, molili so zato, ker so v realnosti življenja in odnosov preprosto potrebovali temeljno duhovno podlago, da so zmogli.
Dr. Karel Gržan je kaplan v treh župnijah, v Lučah, Ljubnem in Solčavi. V letošnjem letu upamo na pogostejša srečanja z njim v sklopu oddaj Za življenje. Njegove odmevne knjige slikajo svojstveno razumevanje sveta ter družbe v njem. Pogovarjali smo se o začetkih. Kdaj nadaljevati začrtano in kdaj je čas za spremembe?
Znamenj lepote je veliko
Karel Gržan: »Naj se začne novo v rasti kakovosti življenja, kot nadaljevanje predhodnih prizadevanj ali pa kot začetek novega, ker so določene prelomnice le pomembne, in si je treba zadati določen datum. Ni nujno ravno novo leto, to novo v letu se lahko začne tudi pozneje, ko nas pred dejstvo postavijo razmere. Ponavadi se človek odloči za spremembe, ko je notranje primoran, takrat je to najboljše in najučinkoviteje. To ni kot nekaj se bom šel, ampak nekaj, kar nas primora, da naredimo določen korak.«
Molitev ponavljanja Rožnega venca mi je rehabilitirala živčevje. To je bilo edino, kar je odganjalo grozeče prizore, ki so se kot film odvijali v glavi.
»V spremembe kakovosti bivanja nas primorajo dane situacije, pa naj bo to neurje v naravi, neurje v družini ali pa neurejenost v odnosih, ki nas že dolgo časa morijo. Takrat je dobro, da se ustavimo, ozavestimo situacijo in naredimo načrt. Vsak temeljni načrt mora temeljiti - ne v odvisnosti od človeka ali v odvisnosti od narave, v povezanosti sebe s Svetim, z Božjim. Ker to je tista temeljna umiritev in moč, zaradi katere smo manj občutljivi in odvisni od realnih razmer, pa naj bodo v naravi ali v medsebojnih odnosih.
Temeljna moč je v Bogu
»Če nimamo Boga, bomo hoteli imeti v svojem bližnjem upodobitev božjega. To pa pomeni neka idealizacija, popolnost, ki je pa ni. Ljudje smo razpeti med dobro in hudo. Dokler stavimo le na človeka, še posebej, če koga idealiziramo, bomo doživeli njegovo nasprotje, kot tisto, kar nas bo zelo globoko prizadelo. Če pa vemo, da je človek le človek, da je narava »samo« narava, in imamo pribežališče v Svetem, ko imamo Svete trenutke, ko se zavestno odločimo za tihoto, in se po molitvah prebujamo v zaznavo Svetega, nas to umirja in stabilizira. To je pomembno, da je redno in urejeno. Zakaj? Ker veste, so situacije, ko živimo iz rezerve.«
Zavestno se odločajmo za usmerjanje pogleda v lepo. Dolžnost je, da se oziramo v Sveto, v Božje, v odsev tega Svetega. Znamenj Lepote je veliko. Bodimo v sočutni bližini in povezani s srčnimi frekvencami, ki nas notranje stabilizirajo. Sreča je odločitev. Zdaj pa, ali bomo gledali samo to, kar ni – pa naj bo to pri človeku, v naravi, v življenjskih situacijah in bomo s tem popolnoma zamorili sebe ter posledično tudi svoje bližnje, ali pa se bomo odločili in zavestno iskali to, kar je kljub vsemu vendarle lepo, in tega je veliko. Saj veste, Dostojevski je rekel, lepota bo rešila svet. Ja, glejte v to, kar je lepo, pisano z malo in pisano z veliko, in tu boste našli notranjo odrešitev.«
