Aleš Primc: Vtisi s Pohoda za življenje v Washingtonu so čudoviti

OBJAVLJAMO CELOTEN ZAPIS ALEŠA PRIMCA

Vtisi s Pohoda za življenje v Washingtonu so čudoviti in me še vedno preplavljajo. To je bilo eno tako neverjetno vzdušje pozitivnosti, optimizma, ljubezni in solidarnosti. Po moji oceni je bila povprečna starost udeležencev okoli 25 let.

Večina mladih, srednješolcev in študentov, veliko družin z majhnimi otroki, in nekaj tudi starejših. Presunljivo je bilo gledati in čutiti, kako samozavestno ti mladi zrejo v življenje, kako izražajo svojo neomajno vero v družino in življenje. Mislim, da je to v veliki meri tudi dediščina lani septembra kruto umorjenega Charlieja Kirka.

Kot veste je Charlie Kirk hodil po Ameriških univerzah in v debatah širil te vrednote. In te njegove posnetke so gledali milijoni mladih v Ameriki in po vsem svetu ter jih prepoznali kot svoje življenjsko vodilo, po katerem želijo živeti. In ta duh Chalieja Kirka je bilo močno čutiti.

Bilo je tudi veliko plakatov z njegovimi sporočili. Sem vesel, da sem jih nekaj prinesel tudi s sabo. Po eni strani kot dragocen spomin, po drugi pa tudi zato, da jih bodo lahko videli udeleženci slovenskih Pohodov za življenje.

Če primerjam Pohod za življene v Washingtonu z našimi, slovenskimi Pohodi za življenje, moram reči, da so tudi naši Pohodi za življenje čudoviti. Zelo uspešno smo prenesli duha in sporočilo izvornega pohoda za življenje v Sloveniji.

Seveda se po številu naši Pohodi za življenje ne morejo primerjati z Washingtonskim, ki je največji na svetu in se ga je letos udeležilo po moji oceni okoli 200.000 ljudi. Presunljivo je gledati kilometre Washingtonskih avenij polnih mladih ljudi. Vendar moramo vedeti, da v ZDA živi 175 krat več ljudi kot v Sloveniji.

Če pa upoštevamo to dejstvo, pa moramo ugotoviti, da so naši Pohodi odlično obiskani, primerjalno glede na število prebivalcev celo boljši. Tega smo lahko zelo veseli. In sem prepričan, da najboljši Pohodi za življenje v Sloveniji šele prihajajo.

Tudi v Sloveniji med mladimi čutim čedalje več odločenosti, da želijo živeti v državi, kjer bosta družina in življenje spoštovana. Glede na to, kar sem videl v Ameriki lahko samo čestitam vodstvu Pohoda za življenje v Sloveniji na čelu z Uršo Cankar Soares za vse izjemno delo, ki so ga v zadnjih letih opravili v Sloveniji in dvignili Pohoda za življenje v kratkem času na res zelo visok nivo.

V Ameriki sem videl še eno stvar, in sicer kako razvejano imajo pomoč nosečim mamam v stiski in kako se trudijo, da bi to pomoč še izboljšali in približali nosečim mamam v stiski. Ob tem sem se še bolj zavedel, kako zelo pomembno delo pri nas opravlja Zavod Živim, z voditeljico Katarino Nzobandora.

Noseče mame v stiski potrebujejo pomoč in družba jim mora to pomoč zagotoviti, ne pa jih siliti v situacijo, ko noseče mame ne vidijo nobene druge izbire kot da končajo življenje svojega otroka. Zato imajo v Ameriki v skoraj vsakem malo večjem mestu t.i. nosečniški center. Res vse priznanje, da Zavod Živim pomaga nosečim mamam v stiski.

Poleg tega, da sem se udeležil Pohoda za življenje sem imel v Washingtonu sem se udeležil tudi voditeljske konference v okviru Pohoda za življenje, kjer so bili navzoči res sami izjemni, predani, strokovni in karizmatično voditelji iz Amerike in drugih delov sveta. Ta voditeljska konferenca je bila prava zakladnica informacij o aktualnih razmerah, predvsem pa zakladnica idej in načrtov za naprej.

V okviru te konference sem spregovoril o zmagi bolnikov, invalidov in upokojencev na referendumu. Slovenija je zaradi te zmage deležna velikega spoštovanja. Za to našo zmago so večinoma ljudje že vedeli in sem videl, da v svetu zelo močno odmeva. Predvsem tudi zato, ker v zadnjem času skrajno levičarske vlade v zahodnem svetu po tekočem traku sprejemajo zakone o zastrupitvi bolnih in starejših.

In imam občutek, da je prolife gibanje na tej temi nekoliko zaspalo in ni predvidevalo, da bodo skrajni levičarji in zastrupitveni lobi po celem svetu zagnali tako močno in hitro akcijo sprejemanja teh grozljivih zakonov. Zato je čudež v Sloveniji še toliko bolj odmeval in služi sedaj kot upanje in zgled, kako se je mogoče temu hudemu zlu učinkovito upreti.

Moram pa reči, da so bili ljudje skoraj niso mogli verjeti, ko sem povedal, da hoče zastrupitveni lobi na sodišču razveljaviti referendumski rezultat. Ko sem te stvari razlagal različnim sogovornikom, med drugim tudi v ameriškem senatu, so bili zaprepadeni in ne morejo razumeti, da hoče kdorkoli sodno razveljaviti voljo ljudstva na referendumu, in to zato ker po njihovo zdravniki in Katoliška Cerkev ne bi smela povedati svojega mnenja.

V normalnih demokracijah je nekaj najbolj normalnega, da lahko vsak pove svoje mnenje. Moja ocena po teh pogovorih je, da bo, če bo sodišče razveljavilo referendum to med drugim tudi mednarodni škandal. Mi smo seveda pripravili vrhunsko pravno argumentacijo, ki jo bomo vložili na Vrhovno sodišče v torek.

Če bi imeli normalno sodišče, bi bili lahko povsem mirni, saj bi moralo tožbo zastrupitvenega lobija zavreči in je sploh ne obravnavati. Ampak glede na zlorabe, ki se dogajajo v pravosodju, se moramo hkrati s sodnim bojem samozavestno pripravljati že tudi na nov referendum.

Prepričan, sem, da bodo bolniki, invalidi in upokojenci na ponovljenem referendumu še enkrat in še bolj zmagali, saj ponovljeni referendum ne bo samo referendum proti zastrupitvam, pritiskom in zlorabam bolnikov, invalidov in upokojencev, ampak bo tudi referendum proti zlorabam in krivicam na sodiščih. Ljudje bodo imeli končno po desetletjih krivic, ki se jim dogajajo na sodiščih možnosti povedati, kaj si mislijo o slovenskem sodstvu.