Izzivi katehistov. Papež odgovarja

Svet 16. 01. 2026, 08:48 | Marta Jerebič Vatican News

V januarski številki revije »Trg svetega Petra« papež Leon XIV. odgovarja na pismo katehistinje Nunzie iz Švice, ki mu je zaupala svojo bolečino, ker imajo otroci in starši raje druge dejavnosti in zabave kot pa verouk in obisk svete maše. Sveti oče jo je v svojem odgovoru spomnil, da problem niso številke, ampak to, da se ne čutimo kot del Cerkve.

Otroci imajo raje šport in glasbo

Nunzia je hči italijanskih migrantov, rodila se je in živi v majhnem švicarskem kraju Laufenburg. Pri petdesetih letih se je vpisala v katehetsko pastoralno šolo in že deset let osnovnošolske otroke pripravlja na prejem prvega svetega obhajila in birme. Po njenih besedah gre za velik izziv. Težavo vidi v tem, da je v Švici težko vključiti starše in včasih tudi otroke in mladostnike, da bi zaupali v Boga.

»Živimo v času, ko so stari starši, ki so imigrirali, že umrli; otroci so zaposleni z vsem drugim kot vero in vnuki se težko odločijo za obisk verouka, ker v družini niso bili deležni verske vzgoje,« je zapisala Nunzia in dodala, da ji je na začetku letošnjega šolskega leta veliko staršev reklo, da imajo otroci raje šport, glasbo ali pa preprosto ne želijo hoditi k verouku. Sama se trudi še naprej sejati, vendar pa »rastline le s težavo rastejo«. »Otroci raje ure in ure gledajo pametne telefone in hodijo na zabave. V Švici so cerkve so ob nedeljah vedno bolj prazne, obiskujejo jih predvsem starejši.«

Jezus ostaja poleg in podarja ljubezen

Papež je v svojem odgovoru bralki najprej zapisal, da so težave, s katerimi se sooča, »običajne za kristjane, ki želijo pričevati vero na pristen način. Situacija, v kateri živite, ni drugačna od tiste v drugih državah s t.i. "starodavno krščansko tradicijo",« je zapisal . Ob tem je dodal, da se sicer zdi, da gre svet »v drugo smer kot Jezus Kristus in njegov evangelij, vendar pa On kljub temu ostaja poleg vseh in nam podarja svojo ljubezen«.

Problem niso številke

Nunzii se je zahvalil za njeno delo v župniji in ji zagotovil, da »ure, posvečene pripravi na veroučna srečanja otrok in mladih niso nikoli izgubljene, nekoristne, tudi če je udeležencev zelo malo. Problem niso številke – ki gotovo dajejo misliti –, ampak vedno bolj očitno pomanjkanje zavesti, da smo Cerkev, to je živi udje Kristusovega telesa (prim. 1 Kor 12,12), vsi z edinstvenimi darovi in vlogami, in ne samo le uporabniki svetega, zakramentov, morda zgolj zaradi tradicije«.

Postajati sveti skupaj

Zatem je sveti oče izpostavil, da »kot kristjani vedno potrebujemo spreobrnjenje. In pomembno je, da ga iščemo skupaj, da postajamo sveti skupaj, v družini kot v skupnosti, od najmanjših ali oddaljenih cerkva do Vatikana«. Na tem mestu je navedel besede, ki jih je izrekel med jubilejem katehistov 28. septembra lani: »V takšnem občestvu je Katekizem "popotno orodje", ki nas varuje pred individualizmom in neslogo, ker izpričuje vero celotne katoliške Cerkve.«

»Vrata« Kristusovega Srca ostajajo odprta

Ob koncu svojega zapisa papež ponovno spomni, da se je sveto leto sicer končalo in so se sveta vrata zaprla, vendar pa ostajajo na stežaj odprta »resnična vrata« (prim. Jn 10,9), to je Kristusovo Srce. »Samo On more v srca vseh položiti vse želje po dobrem in po resnici. Na nas, ki se imenujemo kristjani, pa je, da smo priče. Kot je dejal sveti Pavel VI.: "To, kar lahko storimo, je, da pričujemo veselje Kristusovega evangelija, veselje ponovnega rojstva in vstajenja" (Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 8. december 1975)«. Nunzii sveti oče zaželi, naj še naprej nadaljuje s svojim pričevanjem ter veroučencem in njihovim staršem pove, da papež moli zanje.

Podobni izzivi slovenskih katehistinj

V sredo so se v župniji Slovenska Bistrica zbrale zaposlene katehistinje mariborske nadškofije skupaj z voditeljem pastoralne službe in župnikom Janijem Družovcem. Kot poroča spletni portal Družine, pri svojem delu opažajo velik vpliv interneta, pametnih telefonov in umetne inteligence na otroke in pomanjkanje ozaveščenosti pri starših. Katehistinje pogrešajo prostor, kjer bi lahko odkrito spregovorile o svojem delu in počutju in imajo po medsebojni podpori in izmenjavi dobrih praks. Na njihovo delo vpliva tudi pomanjkanje duhovnikov in združevanje župnij. Želijo si postati del pastoralnih timov in imeti večjo veljavo pri pastoralnem načrtovanju. Povedale so še, da se je po koncu epidemije število otrok zmanjšalo za približno polovico ter izrazile potrebo po individualni katehezi in vključevanju družin.