V Domu starejših občanov v Vrtojbi | (foto: Rok Mihevc)
Položnice višje, sistem še nedorečen: opozorila Socialne zbornice o izvajanju dolgotrajne oskrbe
Novice Tanja Dominko
Zneski na položnicah v domovih za starejše, ki so jih v zadnjih mesecih prejeli stanovalci oziroma njihovi svojci, po besedah Suzi Kvas, generalne sekretarke Socialna zbornica Slovenije, še ne odražajo dejanskega in končnega stanja. Gre za posledico prehodnega obdobja ob uvajanju sistema dolgotrajne oskrbe, v katerem se v praksi pojavljajo številne nejasnosti in zamude.
Kot je pojasnila Kvasova, so domovi trenutno v zahtevni situaciji, saj čakajo na nove odločbe centrov za socialno delo. Pri številnih stanovalcih je treba na novo ugotoviti plačilno sposobnost in izdati odločbe o pravicah ter morebitnih oprostitvah plačila. Dokler teh odločb ni, so domovi primorani izdajati položnice z višjimi zneski, ki jih začasno krijejo uporabniki sami. Ta vmesni čas pa lahko traja tudi več mesecev.
Manjkajoči pravilniki in nejasni kriteriji
Ena ključnih težav, na katero opozarjajo izvajalci institucionalnega varstva, je odsotnost nujnih pravilnikov. Ti bi morali jasno urediti sprejeme, premestitve in odpuste ter določiti prednostne kriterije za uvrščanje na čakalne sezname. Trenutno se prepletajo različne podlage – od zasebnih vlog do odločb o dolgotrajni oskrbi – domovi pa nimajo pooblastil, da bi sami presojali, kdo ima prednost.
Posebej odprto ostaja tudi vprašanje standardne namestitve. Ni še jasno, kako bo sistem obravnaval stanovalce, ki bivajo v enoposteljnih sobah, ki praviloma ne sodijo med standardne oblike bivanja. Prav ta odprta vprašanja v praksi povzročajo dodatne zaplete in negotovost.
Zamude pri vzpostavitvi sistema
Po besedah Kvasove je glavni razlog za težave v tem, da celostni sistem dolgotrajne oskrbe ni bil pravočasno vzpostavljen. Na Socialni zbornici so na to opozarjali že lani. Zakon je bil sicer potreben, vendar bi moral biti uveden postopoma in z jasnim časovnim okvirom, ki bi ga razumeli tako uporabniki kot izvajalci. Zdaj se številne odločitve sprejemajo prehitro, kar povzroča zamude, administrativne zastoje in dodatne stroške za uporabnike.
Ob tem obstaja tudi tveganje, da občine brez jasnih pravil in delujočega sistema ne bodo poravnavale razlik v plačilih, dokler ne bodo izdane ustrezne odločbe.
Največja težava: pomanjkanje kadra
Kot je poudarila Suzi Kvas, je najresnejši in dolgoročno najbolj nevaren problem pomanjkanje ustreznega kadra v socialnovarstvenih zavodih. Brez dovolj zaposlenih dolgotrajne oskrbe ne bo mogoče izvajati niti v domovih niti na domu, čeprav je prav oskrba na domu eden ključnih ciljev nove zakonodaje.
Dvig plač bi po njenem mnenju lahko pomagal predvsem v najnižje plačanih razredih, vendar to samo po sebi ne bo dovolj. Ključni so tudi pogoji dela, delovne obremenitve ter normativi in standardi, ki bi jih bilo treba posodobiti in zvišati, da bi zavodi lahko zaposlili več ljudi in razbremenili obstoječi kader.
Oskrba na domu ostaja neuresničena obljuba
Posebej zaskrbljujoče je, da se del zakona, ki predvideva okrepitev dolgotrajne oskrbe na domu, v praksi skoraj še ni začel izvajati. Obstaja realna nevarnost, da bodo uporabniki sicer prejeli odločbe o pravicah, izvajalci pa zaradi pomanjkanja kadra teh storitev ne bodo mogli zagotoviti.
»Če se tega problema ne bomo lotili takoj in skupaj s politiko, bomo imeli sistem na papirju, v praksi pa nezadovoljne uporabnike in izčrpane izvajalce,« opozarja generalna sekretarka Socialne zbornice.
Uvajanje dolgotrajne oskrbe tako ostaja velik sistemski izziv, pri katerem bo po mnenju stroke nujno več sodelovanja, jasnejša pravila in predvsem hitrejše reševanje kadrovske problematike.
