Obletnice druge svetovne vojne, kot sta Dražgoše in Pohorski bataljon kot orodje predvolilnega ideološkega boja

Politika 08. 01. 2026, 18:42 Alen Salihović

Zgodovinar dr. Renato Podbersič je v pogovoru za Radio Ognjišče opozoril, da letošnje spominske slovesnosti, povezane z dogodki druge svetovne vojne, vse bolj dobivajo izrazit politični in predvolilni značaj. Izpostavil je spominsko slovesnost ob 83. obletnici poslednjega boja Pohorski bataljon ter osrednjo slovesnost ob 84. obletnici dražgoške bitke, na katerih bo imel slavnostni nagovor predsednik vlade Robert Golob. Dr. Podbersič je spregovoril tudi o žrtvi revolucije, mučencu duhovniku Filipu Terčelju, čigar 80-letnice smrti se spominjamo te dni.

Po njegovih besedah takšno poudarjanje dogodkov iz druge svetovne vojne ni naključno. Slovenija je že vstopila v predvolilno obdobje, v katerem se po njegovem mnenju znova odpira kulturni boj, saj vlada nima veliko oprijemljivih vsebinskih dosežkov, s katerimi bi lahko nagovarjala volivce.

Dražgoše kot politični mit

Podbersič je bil posebej kritičen do vsakoletnega obeleževanja dražgoške bitke, ki jo je označil za mit, ki se kljub desetletjem raziskav, dostopnim virom in objavljenimi dejstvi sistematično ohranja in utrjuje. Opozoril je, da danes razpolagamo z dokumenti partizanske strani, nemškega okupatorja in pričevanji domačinov, ki dogajanje postavljajo v povsem drugačno luč od tiste, ki jo vsako leto predstavljajo slavnostni govori.

 Šlo je za vojaški poraz, ki je imel za posledico katastrofalno maščevanje nad civilnim prebivalstvom. 

Po njegovem mnenju je govorjenje o »veličastni zmagi« zgodovinsko nevzdržno. Šlo je za vojaški poraz, ki je imel za posledico katastrofalno maščevanje nad civilnim prebivalstvom. Nemški okupator je po bitki ustrelil 46 domačinov, vas porušil, ženske in otroke pa izgnal v taborišča. V samem boju je padlo 26 nemških vojakov, še eden je pozneje umrl v vojaški bolnišnici, in devet partizanov, kar po Podbersičevih besedah nikakor ne potrjuje teze o veliki partizanski zmagi.

Odgovornost vodstva in zamolčana dejstva

Zgodovinar je opozoril tudi na dejstvo, da so domačini partizane prosili, naj se umaknejo iz vasi na Jelovico, s čimer bi se izognili neposrednemu maščevanju okupatorja. Partizansko vodstvo se za to ni odločilo in je sprejelo frontalni boj z bistveno močnejšim sovražnikom, za katerega ni bilo ne številčno ne vojaško pripravljeno.

Podbersič je poudaril, da so bili takratni voditelji zaslepljeni z napačno presojo razmer v vojni, saj so po nemškem porazu pred Moskvo verjeli, da se vojna hitro končuje. Ta zmotna ocena je po njegovem mnenju neposredno prispevala k tragediji v Dražgošah.

Poveličevanje Dražgoš je oblika sprenevedanja in politične instrumentalizacije zgodovine.

Ob tem je dodal, da se dogodki, kjer so partizani dejansko dosegli vojaške uspehe, kot je recimo napad iz zasede in zmaga Cankarjevega bataljona sredi decembra 1941 v Rovtah na Gorenjskem, danes ne izpostavljajo, saj ne ustrezajo političnemu simbolnemu naboju Dražgoš.

Instrumentalizacija zgodovine

Po Podbersičevih besedah je nadaljnje poveličevanje Dražgoš oblika sprenevedanja in politične instrumentalizacije zgodovine, ki se še posebej okrepi v predvolilnem času. Ob tem je opozoril, da takšna raba preteklosti pomeni tudi neiskren odnos do civilnih žrtev in vseh, ki so trpeli zaradi totalitarnega nasilja.

Filip Terčelj – žrtev dveh totalitarizmov

V nadaljevanju pogovora se je zgodovinar dotaknil tudi 80. obletnice nasilne smrti duhovnika in narodnega buditelja Filipa Terčelj. Poudaril je, da gre za eno najvidnejših primorskih osebnosti med obema vojnama, ki je delovala na verskem, kulturnem, socialnem in narodnem področju ter zapustila bogato pesniško dediščino.

Filip Terčelj je bil dolga desetletja potisnjen na rob kolektivnega spomina.

Terčelj je bil po njegovih besedah najprej žrtev fašističnega nasilja na Primorskem, po vojni pa še povojnega komunističnega režima. Januarja 1946 sta bila z duhovnikom Franc Krašna zahrbtno umorjena v Štulčevi grapi pri Davči, več kot pol leta po koncu vojne. Podbersič je poudaril, da je bil Terčelj dolga desetletja potisnjen na rob kolektivnega spomina.

Pot k celovitejšemu soočenju s preteklostjo

Zgodovinar je ob koncu izrazil prepričanje, da so spominske slovesnosti ob Terčelju pomemben korak k bolj poštenemu in celovitemu razumevanju slovenske zgodovine. Po njegovem mnenju je prav soočenje z dejstvi, brez mitov in ideoloških olepšav, edina pot k zreli družbi in odgovornemu odnosu do preteklosti.