Škof Matjaž: Domovino gradimo v tišini, pogumu in služenju

Cerkev na Slovenskem 22. 12. 2025, 14:06 Alen Salihović

Pred skorajšnjim dnevom samostojnosti in enotnosti slovenski škofje darujejo svete maše za domovino. Prvi jo je 17. decembra v stolnici svetega Nikolaja v Novem mestu daroval predsednik Slovenske škofovske konference novomeški škof Andrej Saje, včeraj jo je v stolnici cevkci svetega Danijela daroval celjski škof Maksimiljan Matjaž, danes pa jo bo v ljubljanski nadškof metropolit Stansilav Zore.

Celjski škof Maksimilijan Matjaž je v pridigi povezal adventni čas in praznik domovine ter poudaril, da se rojstvo slovenske države in pričakovanje božiča srečujeta v istem temeljnem vprašanju: kdo smo in komu zaupamo svojo prihodnost.

Na začetku je spomnil, da domovina ni nastala naključno, temveč v času, ko se kristjani vsako leto pripravljamo na praznik Božjega učlovečenja. Advent je po njegovih besedah čas, ko se človek znova vpraša o smislu življenja, o svoji poklicanosti in o tem, kam ga Bog kliče. Prav zato je priprava nujna tako za velike cerkvene praznike kot tudi za velike zgodovinske dogodke naroda. »Živimo v času in prostoru, ki krnita spomin, voljo, veselje in upanje, zato vedno znova potrebujemo pripravo,« je poudaril.

Sveti Jožef – zgled za osebno in narodno pot

V središče razmišljanja je škof postavil lik svetega Jožefa, pravičnega moža Device Marije, ki se v adventnem času kaže kot vzor pričakovanja in zaupanja. Iz njegovega življenja je izpostavil tri temeljne drže, ki so po njegovem potrebne tudi danes – za osebno življenje in za skupnost, ki gradi domovino.

Prva je tišina. Sveti Jožef je mož tišine, o katerem Sveto pismo ne ohranja nobene izrečene besede. Prav v molku in sanjah je ustvarjal prostor, v katerem mu je Bog lahko spregovoril. Škof je opozoril, da je v svetu hrupa, nemira in nenehne vznemirjenosti tišina nujna, saj omogoča, da človek sreča samega sebe, svojega bližnjega in Boga. »Tišina je prostor, kjer se dotaknemo resničnosti – svojih strahov, želja in hrepenenj,« je dejal.

Druga drža je odprtost za presenečenje. Bog po besedah škofa pogosto presega naše predstave in načrte. Sveti Jožef je doživel trenutek, ko se mu je življenje popolnoma obrnilo na glavo, ko je spoznal, da Marija pričakuje otroka, ki ni njegov. Šele ko je utišal lastne predstave in se prepustil Božji modrosti, je lahko sprejel Božji načrt. Iz poslušanja in preseganja samega sebe, je poudaril škof, raste pogum.

Tretja drža pa je zaupanje, ki premaga strah. Jožef sliši besede: »Ne boj se.« Ne boj se zaupati Bogu, ki se človeku ne igra, ampak se mu popolnoma daruje. Ko se človek osvobodi navezanosti na lastno moč in šibkost, lahko sprejme Božje delovanje in pusti, da Bog dela novo.

Domovina kot skupno delo

V sklepnem delu pridige je škof Matjaž poudaril, da se iz teh drž rojeva tudi prava drža do domovine. Zahvalil se je vsem možem in ženam, ki ne živijo le zase, ampak so pripravljeni svoje misli, moči in dejanja darovati v blagor bližnjemu. »Samo na ta način lahko raste nekaj skupnega, nekaj dobrega,« je dejal.

Domovina po njegovih besedah ne more biti zgrajena na sebičnosti ali strahu, temveč na služenju, pogumu in ljubezni. Le tako lahko postane dom za vse – prostor prihodnosti, varnosti in sreče, tako za posameznika kot za skupnost. Pridigo je sklenil z molitvijo, naj Bog blagoslovi vsa dejanja ljubezni, ki jih ljudje darujejo v njegovem imenu in iz ljubezni do domovine.