Nuncij na prvem obisku v koprski škofiji

Cerkev na Slovenskem 09. 12. 2025, 12:45 Rok Mihevc

Te dni je apostolski nuncij Luigi Bianco opravil svoj prvi uradni obisk v škofiji Koper. Osrednji dogodek obiska je bila slovesna sveta maša na praznik Brezmadežnega spočetja Marije, ki jo je daroval ob somaševanju škofov in duhovnikov v koprski stolnici.

V sklopu obiska si je nuncij ogledal koprsko stolnico, krstilnico, rotundo bl. Elija, Frančiškanski samostan v Kopru ter cerkev sv. Ane. V ponedeljek popoldne je obiskal še Piran, kjer si je ogledal župnijsko cerkev in muzej, pot pa nadaljeval v Strunjanu.

V nadaljevanju objavljamo celotno njegovo pridigo 

Dragi bratje in sestre v Kristusu,

v veliko veselje mi je, da z vami in za vas obhajam evharistijo na slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Blažene Device Marije v koprski stolnici. Vse vas prisrčno pozdravljam in kot predstavnik svetega očeta v Sloveniji imam čast in veselje, da vam posredujem apostolski blagoslov svetega očeta Leona XIV.

Posebej želim pozdraviti koprskega škofa, Njegovo ekscelenco msgr. Petra Štumpfa, SDB, kateremu se iskreno zahvaljujem za vljudno povabilo, upokojenega škofa, Njegovo ekscelenco msgr. Jurija Bizjaka, duhovnike, diakone, redovnike, redovnice in vse vernike. Kot veste, sem na začetku svojega poslanstva apostolskega nuncija v Sloveniji in veseli me, da lahko prav v škofiji Koper opravim svoj prvi obisk.

Današnji Marijin praznik nas vabi, da zremo v Brezmadežno, ki je bila po edinstvenem privilegiju že od svojega spočetja obvarovana izvirnega greha. Čeprav je živela človeško življenje v svetu, zaznamovanem z grehom, je bila pred njim obvarovana. Brezmadežno spočetje pomeni, da je Marija prva odrešena po neskončnem usmiljenju Očeta.

Dogmo o Brezmadežnem spočetju je razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854. Cerkev je vedno oznanjala neprimerljivo Marijino svetost, polnost milosti. Današnja mašna prošnja lepo povzema njen pomen: »O Bog, ki si v brezmadežnem spočetju Device pripravil vredno bivališče svojemu Sinu in si jo, ob upoštevanju njegove smrti, obvaroval vsake madežnosti greha.«

Prvo berilo (3. poglavje Prve Mojzesove knjige) predstavlja pripoved o neposlušnosti naših prastaršev, Adama in Eve. V raju, kar pomeni vrt, uživata sad drevesa, s katerega jima je Bog prepovedal jesti. Adam in Eva ne zaupata Bogu in njegovi besedi. To poročilo odgovarja na veliko vprašanje in skrivnost navzočnosti zla in smrti v svetu, ki ga je ustvaril Bog, in v človeku, ustvarjenem po Božji podobi. Če Bog obstaja, zakaj zlo? Treba se je izogniti naivnosti: zlo obstaja in potrebujemo odrešenje, potrebujemo osvoboditev od zla, kakor vsak dan prosimo v molitvi Oče naš. Katekizem Katoliške cerkve uči: »Pripoved o padcu uporablja slikovit govor (kača, sad drevesa), a razkriva prvotni dogodek, dejstvo, ki se je zgodilo na začetku človeške zgodovine. Razodetje nam daje gotovost vere, da je vsa človeška zgodovina zaznamovana z izvirno krivdo, ki so jo svobodno zagrešili naši prvi starši« (KKC 390).

Prekršitev Božje zapovedi, ki jo krščanski nauk imenuje izvirni greh, je krivda, katere posledice so navzoče v vsakem človeku. Greh je porušil red, ki ga je hotel Bog. Smrt je zaradi neposlušnosti Bogu vstopila v človeštvo. Adamov greh ima posledice za vse ljudi. Krst nam podari Kristusovo milost in nas osvobodi izvirnega greha, čeprav posledice greha ostanejo. Boj med dobrim in zlim se nadaljuje v zgodovini človeštva in v vsakem izmed nas. Toda greh nima zadnje besede: »Tedaj je Gospod Bog rekel kači: Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo, med tvojim potom in njenim potom; ta ti bo strela glavo, ti pa mu boš prežal na peto« (1 Mz 3,15). Obljubljena je zmaga nad kačo, simbolom skušnjavca in Božjega sovražnika. Ta zmagovalec nad sovražnikom in smrtjo je Mesija, Kristus, žena, iz katere je rojen, pa je Marija. Ta vrstica se tradicionalno imenuje »protoevangelij«, prvi žarek odrešenja.

Drugo berilo, iz pisma svetega Pavla Efežanom, predstavlja Božji načrt odrešenja. Apostol, ki je bil tedaj v rimskem zaporu, v čudovitem hvalospevu blagoslavlja Boga, ker nas je prvi blagoslovil. Povzame vse, kar nam je Oče podaril po Kristusu: da smo bili izvoljeni pred stvarjenjem sveta, da bi bili sveti in brez madeža pred njim, vnaprej določeni za posinovljenje po Jezusu Kristusu, dediči njegove slave. Te besede blagoslova se na poseben in edinstven način nanašajo na Marijo.

Evangeljski odlomek predstavi enega najpomembnejših trenutkov človeške zgodovine: oznanjenje. Nadangel Gabriel Mariji oznani, da bo postala Mati Odrešenika, in njen »da« omogoči učlovečenje Božjega Sina.

Izjemni so izrazi, uporabljeni za Marijo, mlado judovsko dekle, staro približno 15 ali 16 let, in za njenega Sina. Angel ji pravi: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). V grškem izvirniku izraz kecharitomene pomeni: posebno ljubljena od Boga, v celoti prežeta z njegovo ljubeznijo, kakor da bi bila v celoti oblikovana iz njegove najsvetejše ljubezni (prim. sv. Janez Pavel II., homilija, 8. 12. 1980). Omeniti velja tudi povabilo k veselju: Božji posegi v zgodovino človeštva so vedno razlog resničnega veselja. Na Marijino vprašanje, kako bo mogla postati mati, angel odgovori: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila.«

Angel pove ime otroka: Jezus, kar v hebrejščini pomeni »Bog rešuje«. Njegovo poslanstvo je opisano z izjemnimi besedami: »Velik bo in Sin Najvišjega se bo imenoval; Gospod Bog mu bo dal prestol Davida, njegovega očeta; kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca. To, kar se bo rodilo, bo sveto in se bo imenovalo Božji Sin.« O kateri osebi bi lahko rekli kaj takega?

Marijin odgovor angelu je pritrdilen: »Glej, služabnica sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Marija se svobodno izroči Gospodu, sprejme njegov načrt odrešenja, tako drugačen od njenih življenjskih načrtov. Bog je za uresničenje odrešenja hotel sodelovanje človeškega bitja, ponižnega in hkrati izjemnega kakor Marija. Tudi mi smo povabljeni, da odgovorimo. To ni odgovor enega dne, temveč odgovor vsakega dne, celo vsakega dejanja. Zahtevana je odprtost za Boga in njegovo milost v našem življenju. Da bi naredili prostor milosti, se moramo odpovedati sebi, zgolj človeškim pogledom in načrtom, da bi lahko prejeli več in se v polnosti uresničili. Da bi rekli »da« Bogu, moramo reči »ne« temu, kar se mu upira. Pogosto je teh »ne« veliko. Tako kot Marija smo kristjani poklicani biti sodelavci odrešenja, sprejemati milost, ki nam jo Gospod nenehno podarja, zlasti po zakramentih.

Cerkev živi zadnje dni rednega jubileja leta 2025, posebnega časa milosti. Papež Frančišek, blaženega spomina, je jubileju izbral temo upanja. Spes non confundit – upanje ne osramoti. Kristus je naše upanje in mi smo poklicani biti romarji upanja v času, zaznamovanem z izzivi in napetostmi. Marija »sveti kakor znamenje zanesljivega upanja in tolažbe za božje ljudstvo na poti« (Lumen gentium, 68). Hkrati smo na začetku drugega tedna adventa, časa priprave na božič: Bog prihaja, Bog vstopa v zgodovino, Bog ne zapušča svojega ljudstva.

Mariji zaupajmo svoje namene, namene Cerkve in sveta; posebej molimo za mir v državah, ki trpijo zaradi vojne. Naj nas Marija varuje in spremlja na naši zemeljski poti. Naj nas vse naredi za delavce miru in nosilce upanja. Naj nam bo zanesljiva vodnica k izviru luči in ljubezni, ki je Jezus, in naj nas pripravi na srečanje z njim. Naj nam pomaga, da bomo z vero obhajali bližajoči se božič, praznik Gospodovega rojstva.