Nad Ajdovščino | (foto: Osebni arhiv udeležencev)
Hvalnica stvarstvu - v mesecu dni prehodili skoraj 800 km
Doživetja narave Blaž Lesnik
V sončnem vremenu so romarji danes zjutraj stopili zadnjim kilometrov 740 km dolge poti naproti: Od Kopra do Pirana. Začeli so jo 3. septembra v Kančevcih, po mesecu dni hoje pa bodo romanje sklenili na predvečer praznika sv. Frančiška Asiškega, ko Frančiškovi redovi po vsem svetu obhajajo spomin njegove smrti – Transitus. Frančiškovi bratje in sestre, ki so se jim po poti priključili številni romarji, so hodili in hvalili Gospoda, kot je pred 800 leti zapisal sv. Fančišek: »Hvaljen, moj Gospod, v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem sploh vsakem vremenu.«
Prav ta jubilej - okroglih osem stoletij od nastanka Sončne pesmi - je bil osnovni povod za romanje, ki so ga kot praznovanje vere in hvaležnosti zasnovali Frančiškovi bratje in sestre v Sloveniji pod okriljem Frančiškove konference Slovenije. "Cantico di frate Sole" je Frančišek napisal v umbrijskem narečju. Danes njegovo Hvalnico označujejo za prvo pesniško delo v italijanskem jeziku, s čimer ima Frančišek pomembno mesto v italijanski literaturi. Pesem ima tako umetniško vrednost kot tudi globok religiozni pomen. Najstarejši pergament, na katerem je zapisana Sončna pesem, je shranjen v Assisiju v samostanu sv. Frančiška.
Hvalnico stvarstva oziroma Sončno pesem so peli in na dolgih kilometrih z Goričkega v Piran občudovali Stvarstvo ter na lastnih nogah (kot nekoč Frančišek) premerili pot od samostana do samostana številni romarji. Največ jih je bilo ob koncih tednov, po številu pa je bilo rekordno romanje 26. dne iz Vipavskega Križa na Sveto Goro, ko so se rednim romarjem pridružili udeleženci župnijskega romanja iz Vipave.
Ko so se romarji po 15. dnevu ustavili v kapucinskem samostanu v Štepanji vasi, je bil tam tudi naš mikrofon. V Doživetjih narave ste lahko ste lahko 19.9. slišali pogovor s pobudnikom, kapucinom br. Matejem Nastranom, spregovorili pa so še trije romarji. Med njimi tudi najstarejši Janez Turinek iz Jarenine pri Mariboru, ki je na poti že od začetka in jo bo edini prehodil v celoti - od Kančevcev do Pirana: »Nekaj žuljev je že, ampak gre. Nekaj bolečin pa je«, pravi in na vprašanje, zakaj se je pridružil, preprosto odgovori: »Z ženo sva bila na Ptujski gori, kjer sem videl plakat. Hčerka me je konec avgusta prijavila. Zazdelo se mi je, da me kliče Frančišek: 'Pojdi pogledat, kako moji bratje in sestre živijo.' Odločil sem se in začel hodit.«
Z drugimi, predvsem v zadnjem času popularnimi peš romanji po Jakobovih poteh, nima izkušenj. Pred leti se je peš podal na Evharistični kongres v Celje.
»Dvakrat sem bil operiran na hrbtenici, tako da nisem mogel kaj dosti. Zdaj se pa bolj s kolesom vozim. Imam ležeče kolo (lezikol) in za prihodnje leto imam v načrtu, če bom živ in zdrav in pri močeh, da bom to isto pot opravil s kolesom.«
In kakšen je romarski utrip?
Vsak dan na pot, ves dan hoja... »Telo se mora navaditi. Prvi dan je gotovo težko. Bolijo noge, bolijo mišice, potem se pa telo počasi navadi. Hecam se, da je treba senzor za bolečino izklopiti, če se le da. Ker telo ne želi trpeti. Danes sploh... ne trpimo, še potrpeti je težko, kaj šele trpeti.«
In katera etapa (do 15. dne) je bila najtežja?
»Težko bi presodil, vsaka je bila po svoje zanimiva. Morda je bila res tista od Slovenske Bistrice do Olimja, ker je res lilo kot iz škafa. Bili smo mokri povsod – ne samo od zgoraj, ampak tudi od strani od tovornjakov. In kar ni in ni bilo Olimja. Noč je že bila in naliv... A potem – hvala Bogu – tam nas sprejmejo, se posušimo in gremo naslednji dan naprej. S sušenjem oblek tam je bila sicer težava, ker je varovalko vrglo ven in smo morali zjutraj obleči mokre obleke... Ampak smo se pa potem med hojo posušili.«
Dolžina celotne poti je na zemljevidu ocenjena na približno 733 km, povprečna etapa meri 24 km in ima 300 metrov vzpona in spusta ter zahteva 7 ur hoje. Najdaljša etapa ima 35 km, najkrajša pa 16 km.
Celomesečno romanje so sklenili s sv. mašo v soboto (4.10.) zjutraj ob 8h, zvečer pa je sledila še slovesna maša ob 18. uri, ki jo je daroval škof Jurij Bizjak.
