Jernej Hudolin, generalni direktor ZVKDS | (foto: Osebni arhiv)
Jernej Hudolin: Dediščina, ki je samo sama sebi namen, je lahko hitro breme.
Via positiva Nataša Ličen
Ob aktualnih Dnevih evropske kulturne dediščine in ob Tednu kulturne dediščine v Sloveniji, smo k pogovoru povabili Jerneja Hudolina, arhitekta, ki ima sedemintrideset let izkušenj z varovanjem dediščine, pred nekaj tedni je prevzel zaporedni tretji petletni mandat generalnega direktorja Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Dediščina in arhitekturna stroka se tesno povezujeta z letošnjo osrednjo temo DEKD »Zidovi naše preteklosti, temelj naše prihodnosti«, ki v ospredje postavlja arhitekturno oziroma nepremično kulturno dediščino, zato smo veseli odziva g. Jerneja Hudolina in njegove potrditve za radijski pogovor v četrtkovem popoldnevu. Naj vas tudi njegovi premisleki nagovorijo k obisku številnih prireditev, ki se v sklopu omenjenega projekta odvijajo po vsej Sloveniji in v zamejstvu.
Dediščino ohranja posameznik, lastnik
Jernej Hudolin: »Moja pot v varstvo dediščine se na prvi pogled zdi polna naključij. S študijem arhitekture sem bil prepričan, da bom projektant, še bolj kot to pa, ker sem bil štipendist v Alplesu, da bom oblikoval pohištvo. Potem pa me je že v prvem letniku »potegnila« v dediščino, v njeno varovanje, kolegica iz gimnazijskih let, ki pa je bila dediščini že povsem predana. Misel na to je bila mikavnejša, srce mi ni najbolj igralo za pohištvo - pa ne da bi to področje podcenjeval, tudi v pohištvu se lahko izživi kreativnost in še marsikaj, toda dediščina me je dejansko zelo pritegnila.«
Institucija lahko pomaga, lahko usmerja, raziskuje, se v njej razpravlja, postavlja strategije, v osnovi pa dediščino na dolgi rok ohranja lastnik. Če ima zavest in pozitiven odnos do nje, bo ne glede na razmere, represijo, ... za dediščino skrbel in se bo ta ohranjala.
»Da skrajšam zgodbo, prišel sem v službo na Restavratorski center, kjer sem delal najprej na oddelku za arhitekturo, ga pozneje vodil, in še pozneje prevzel vodenje celotnega centra. Imel sem neznansko srečo, da sem lahko delal s čudovitimi ljudmi starejših generacij, od katerih marsikoga ni več na svetu, ki so mi dali »fenomenalne« izkušnje ter znanje, od Emilijana in Anice Cevc, Ceneta Avguština, Stojana Ribnikarja - statika, Moma Vukoviča, Josipa Korošca, takratnega direktorja Restavratorskega centra, s katerim se še danes redno srečujeva. Izjemni ljudje, ki so me vzeli za svojega in sem imel to srečo, da sem bil z njimi na velikih projektih, se ob njih učil in brusil ter spoznaval dimenzijo varstva dediščine, ki je tako kompleksna in široka. A, odkrito povem, je še danes ne poznam v celoti.«
Dediščina je vir življenja, predajmo je čim več prihodnjim generacijam
»Moj odnos do dediščine se je skozi vsa ta leta seveda spreminjal. V prvih letih sem si kot mlad človek predstavljal, da je delo z dediščino delo z najeminentnejšimi spomeniki. Dediščino smo enačili s spomeniki. Širino, paleto dediščine, kot jo razumemo danes, takrat nismo zaznavali. Počasi se je to širilo, najprej, se spominjam, je prišla tehniška dediščina, in kako se je to malo s skepso, pri drugihpa z zanimanjem opazovalo. Po korakih se je potem to vse bolj širilo. Danes recimo se v naši instituciji ukvarjamo z obravnavanjem postmodernizma, kako ga umestiti v celoten kontekst varovanja, s katerim se ukvarjamo.«
Generalno gledano seveda veliko izgubljamo, a ne glede na vse, sem optimist. V sedemintridesetih letih mojega dela se je odnos do dediščine - tako v splošni javnosti kot na ravni posameznika, precej spremenil, in to na bolje. Zavest v politikah pa še ni zadosti močna, ta podpora bo morala biti večja. Ni treba iti daleč po svetu, da vidimo polno primerov dobrih praks.
»Tisto kar nam kot družbi ključno manjka, je po mojem mnenju, odnos v sferi odločevalcev. Tam pa so še potrebni koraki, v smeri boljšega bolj smelega odločanja v prid dediščini, kar pomeni večjo spodbudo, podporo posamezniku. Potem bodo marsikje stvari lažje stekle. Na Zavodu smo v to vložili veliko energije, kar je enako pomembno ali morda še bolj pomembno področje kot predpisi kulturno varstvenih pogojev in izdajanja soglasij. Veliko delamo na področju osveščanja vsakega posameznika o pomenu dediščine, kar se je dogajalo skupaj z globalizacijo, kjer pa sile gravitirajo ravno obratno. Dediščino prepoznavamo kot izjemno močno oporno točko, s katero se lahko oprimemo vsega tistega, kar nas na nek način dela ljudi.«
V Sloveniji so DEKD zrasli v širino. Posameznik v tej širini lahko najde svoje interese in sposobnosti
»Vesel in srečen sem, da smo uspeli projekte razmeroma dobro predstaviti celotni družbi. To je velik kapital za črpanje močne samozavesti. Dostikrat se postavljamo v podrejeno vlogo. Na marsikaj smo lahko ponosni, naš človek je izumil poštno znamko, okvirčke za diapozitive, ... skratka mnogo svetovno pomembnih izumov, ki so celotni civilizaciji nekaj dali. To moramo obuditi, pokazati in s tem opremiti slehernega posameznika, da se bo čutil ponosnega, samozavestnega, da bomo skupaj bolj smelo stopali naprej. Idejno smo močan narod, manjka podpore na dolgi rok. Družba naj vzpostavi bolj trdne mehanizme, brez velikih nihanj. Dediščina je bazen, iz katerega se lahko črpajo številne ideje.«
Prisluhnite pogovoru v celoti. Via positiva z Jernejem Hudolinom, dolgoletnim generalnim direktorjem ZVKDS. Po poklicu je arhitekt. 3. oktobra obeležujemo Dan arhitektov.
V obrazložitvi letošnjih Dnevov evropske kulturne dediščine in ob Tednu kulturne dediščine so še zapisali:
»Vsak s svojimi odločitvami sooblikuje prostor v katerem sobivamo. Prav je, da pri tem ohranjamo dediščino. Letošnja tema ima večplastno vsebino. Po eni strani lahko odkrivamo raznolike zvrsti in slogovne značilnosti stavbne dediščine, lahko se osredotočimo na znamenite ali manj znane arhitekte in arhitektke, raziskujemo zgodbe ljudi, ki so v stavbah živeli ali pa je rdeča nit našega raziskovanja ponovna raba stavbne dediščine oz. njena prenova. Lahko pa je priložnost, da se navežemo na pretekle teme, kot je na primer »Dragocena znanja, spretnosti in poklici«.«
