Novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje | (foto: Rok Mihevc)
To ni jezik resnice, temveč preoblečena laž
Cerkev na Slovenskem Rok Mihevc
Predsednik Slovenske škofovske konference in novomeški škof dr. Andrej Saje je pred referendumom o zakonu o asistiranem samomoru napisal razmišljanje, ki ga objavljamo v celoti.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) so predlagatelji predstavili kot izraz sočutja in svobode, a v resnici pomeni globok preobrat v razumevanju človeka, prava in medicine. Zagovorniki pri tem izpostavljajo pomoč in skrb za človeka, ki trpi, toda v svojem bistvu zakon ne uvaja pomoči, temveč institucionalizira sodelovanje pri smrti. Z lepimi besedami o »dostojanstvenem umiranju« in »pravici do izbire« se prikriva dejstvo, da bi zdravniki in medicinske sestre postali tisti, ki omogočajo smrt, ne več tisti, ki varujejo življenje. To pomeni odmik od Hipokratove prisege in zdravniške etike, ki pravi, da zdravnik nikoli ne sme povzročati smrti bolnika.
Gre za kulturni prelom – od kulture življenja h kulturi smrti. Družba, ki sprejme, da lahko konča življenja »iz sočutja«, postopoma izgubi občutek za vrednost človeškega življenja. Po novem bi tako obstajalo »vredno« in »nevredno« življenje – tisto, ki ga ohranjamo, in tisto, ki ga lahko končamo. Izkušnje iz tujine jasno kažejo, kam to vodi: ko se enkrat odpove načelu nedotakljivosti življenja, ni več trdnih meja in usmrčujejo, ali »pomagajo« pri tem, tudi otroke.
Zagovorniki zakona, ki spreminja našo civilizacijo in razumevanje človeka, poudarjajo neznosno trpljenje, ki ga lahko končamo s tem, da ljudem pomagamo pri samomoru. Ne nasedajmo lepim besedam, za katerimi se skriva legalizacija pomoči pri samomoru. To ni jezik resnice, temveč preoblečena laž.
Ne nasedajmo lepim besedam, za katerimi se skriva legalizacija pomoči pri samomoru. To ni jezik resnice, temveč preoblečena laž.
Trpljenje, ki je sestavni del človeka, je danes mogoče lajšati. Razlogi za željo po smrti so predvsem osamljenost, izguba smisla in občutek, da si breme drugim. To niso medicinski, ampak družbeni in duhovni problemi, ki zahtevajo sočutje, bližino in pomoč – ne pa smrti. Namesto da bi vlagali v paliativno oskrbo, duhovno podporo in nego, se ponuja smrt kot rešitev, ki je hitrejša in cenejša.
Evangelij nas vabi k presoji, ne po besedah, ampak po posledicah: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.« (Mt 7,15–20) Jezus nas opozarja, da se resnica razodeva v sadovih dejanj, ne v prijaznih besedah. Če pogledamo sadove podobnih zakonov drugod, vidimo: porast smrti, finančne koristi, zmanjšanje spoštovanja do življenja, strah med starimi in bolnimi, zmanjšanje vlaganj v paliativo. To so njihovi sadovi – in po njih jih spoznamo.
Kristjani verujemo, da življenje ni naša last, ampak Božji dar. Bog ga daje in ga tudi vzame, ko pride njegov čas. Naša naloga je, da ga spoštujemo in varujemo.
Kristjani verujemo, da življenje ni naša last, ampak Božji dar. Bog ga daje in ga tudi vzame, ko pride njegov čas. Naša naloga je, da ga spoštujemo in varujemo. Pravo sočutje ni v tem, da trpečega odstranimo, ampak da smo mu blizu, ga spremljamo, lajšamo njegovo bolečino in mu pomagamo, da umre spravljen, obdan z ljubeznijo najbližjih.
Starejši, zelo bolan mož mi je rekel: »Pridi me kdaj obiskat, da ne bom sam, pomagaj mi, prosim, in me zaščiti, ker se bojim, da bodo ljudje okrog mene želeli in poskrbeli, da bi čim prej umrl.« Vsak od nas lahko obišče bolnega! Spodbujajmo mlade, zlasti birmance, naj obiskujejo starejše, na ta način krepimo medgeneracijske vezi in bo mlajši rod tako tudi lažje sprejel starost in nemoč kot sestavni del življenja.
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja torej ni dejanje sočutja, ampak civilizacijski zdrs, ki spodkopava temeljno vrednoto – svetost življenja. Od nas zahteva odločitev: ali bomo ostali družba življenja ali pa bomo legalizirali smrt kot odgovor na trpljenje. Zato pojdimo v nedeljo, 23. novembra 2025, na referendum in zakon odločno zavrnimo. Glasujmo proti zakonu in s tem za življenje, za pravičnost in dostojanstvo vsakega človeka, zlasti starejših, bolnih in nemočnih. Le tako bomo kot skupnost ohranili človeški obraz.
Msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof,
predsednik Slovenske škofovske konference
