Dr. Bojanka Štern in s. Emanuela Žerdin | (foto: Marjana Debevec)
S. Emanuela: Z evtanazijo se igramo Boga...
Novice Marjana Debevec
S. Emanuela Žerdin, ki je spremljala številne umirajoče, je na Pohodu za življenje navedla več zgodb, ki potrjujejo vrednost zadnjega obdobja življenja. Povedala je, kaj ljudje takrat potrebujejo in kako strašno breme je izvajanje evtanazije za zdravstveno osebje. Njeno pričevanje objavljamo v celoti.
Danes stojim tukaj pred vami, borci za življenje, v imenu tistih, o katerih nihče ne piše, niti govori, a oni sami ne morejo priti sem, niti oddati svojega glasu za življenje, niti povedati, da bi še radi živeli. Tukaj sem pred vami kot medicinska in redovna sestra, da povem kaj sem se naučila od umirajočih, ki so bili moji najboljši učitelji.
Na rokah mi je umrlo prav gotovo več kot 200 ljudi, različnih narodnosti, ver in prepričanj, zato si upam govoriti v njihovem imenu.
Evtanazija ni rešitev - rešitev so sočutje, ljubezen, bližina
Ko govorimo o novem zakonu o evtanaziji, tolikokrat slišimo, da tako lajšamo trpljenje bolnikom. Pozabljamo, da je trpljenje del življenja!
Vprašajte naše vrhunske športnike, ali so njihovi uspehi prišli skozi užitke, ali pa po številnih naporih in trpljenju ? Vprašajte mamice – če ne bodo več sprejemale trpljenja kot del življenje, ne bodo več rojevale otrok! A trpljenje nikoli ni samo telesno, trpljenje je lahko še duhovno in duševno, a takega ne pozdravi niti evtanazija. Edino ljubezen, sočutje in bližina.
Nešteti primeri
Ne pozabimo – večina ljudi umre brez strašnega trpljenja in jim je dragoceno vsako jutro, ki ga še pozdravijo na tej naši zemlji. To bo potrdil umirajoči gospod, ki smo ga z vsemi kanilami in infuzijami peljali na Brezje, ker si je želel zahvaliti Mariji za svoje trdo in ponosno življenje.
To bi potrdila gospa, ki si je že plačala evtanazijo v Švici, a je ostala pri nas v hiši Hospica do smrti in rekla, da je zadnji mesec življenja bil najdragocenejši mesec njenega življenja. To bi vam povedal gospod migrant, ki smo mu omogočili, da se je vrnil v domovino v Afriki in tam umrl.
To bi povedala mamica muslimanka, ki ji bila potolažena ob smrti z bližino svojih otrok. To bi nam rekla mati, ki je 17 let negovala svojega otroka, a zadnji dan nas vprašala: Saj bo še en dan pri meni, ali ne?
Zmoremo
Ko pravimo, da delamo v hospicu in z umirajočimi, ljudje začudeno sprašujejo: Kako to zmorete ? Zmoremo, ker je trenutek odhoda iz življenja prav tako pomemben kot trenutek prihoda. Kot nas ob rojstvu sprejmejo ljubeče roke, tako si ob smrti želimo, da so ob nas naši dragi ali pa vsaj ljudje, ki nas razumejo in ne zbežijo.
In še nekaj je: povedala je glavna sestra klinike iz Nizozemske, kjer redno izvajajo evtanazijo, da je njihov največji problem – osebje. Osebje ne zdrži ob – usmrtitvah... Kajti zdravstveni delavci smo študirali in se učili in delali, da ljudem pomagamo, da jih ne zapustimo, a ne da jih ubijamo!
Z evtanazijo se namreč mi začnemo igrati Boga – mi ljudje odločamo, kdaj in kje bo kdo umrl, a mi ljudje vemo in vidimo tako malo, da prej ali pozneje začnemo delati napake in se igrati sodnika, ki bo odvzel življenje temu in temu...
Koliko lepega lahko naredimo zanje!
Živeti polno življenje do konca je tako dragoceno, kot je bila dragocena zadnja vožnja našim bolnikom s kavalirčkom po Ljubljani in je gospod rekel, da mu bo ta zadnja kava dišala še v grobu. Toliko lepega in d obrega še lahko naredimo za naše umirajoče! A uboga, zares uboga je družba, ki kot edino rešitev za težave nudi smrtonosno injekcijo!
Zmeraj si štejem v čast, da sem lahko bila ob ljudeh v njihovih zadnjih trenutkih. Počaščena sem za vse dobro, ki smo jim ga naredili, zato ker smo ljudje. Ker se ljudje tako poslovimo od svojih bratov in sester, ne zbežimo od njih in ker ljudje vemo, da je nekaj najdragocenejšega v našem življenju ljubezen, sočutje in bližina.
Zato Slovenija – bodi pogumna! Izberi življenje!
