Nadškof Cvikl: Obletnice so milostni trenutek

PRIDIGA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA

Dragi bratje in sestre!
Današnja prilika je že nekdaj povzročala težave, tako razlagalcem Svetega pisma, kot tudi pridigarjem.
To je klasičen primer podkupovanja pri obračunu, ki nam daje misliti na podobna pogosta dejanja v naši družbi, pogosto v precej drugačni meri.
Še posebej vznemirja sklep, ki najbolj bega:« In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal!«
Ali morda Jezus namerava potrditi ali spodbuditi podkupovanje? Učenje v prilikah, kot ga uporablja Jezus, je vezano na osnovno sporočilo.
Zgodba, ki jo pripoveduje, služi samo kot podlaga nekemu sporočilu, ki nam ga želi posredovati, vse drugo je potrebno pustiti ob strani.
Gospodar hvali svojega oskrbnika zaradi njegove preudarnosti, ne zaradi česa drugega. Kot otrok tega sveta je v »mejnem položaju«, ko je bila v igri njegova prihodnost, je dokazal dve stvari: skrajno odločnost in veliko iznajdljivost.
Ukrepal je takoj in razumno, čeprav nepošteno, da bi se rešil. Danes Jezus ne bi govoril o kmečkem oskrbniku, govoril bi o borznem posredniku, ki je z očmi prilepljen na ekran, z ušesi in usti pa na slušalko, da sprejema in daje navodila.
Tukaj je pomembna bistrost in naglica pri odločitvah. Ko je na vidiku propad določenih delnic, brez pomisleka vse prodajo in vložijo drugam.
Jezus v svoji priliki nekaj ugotavlja: da so otroci tega sveta modri, ko gre za njihove stvari, da znajo biti domiselni in ustvarjalni, da znajo poskrbeti za svoje življenje in svojo prihodnost.
Sv. Bruno to lepo komentira, ko pravi, da otroci tega sveta vsak dan garajo, se borijo in z zvijačami, spletkami…, neutrudno kopičijo bogastvo.
Le malo pa je ljudi, ki so pripravljeni vložiti toliko truda in prizadevanj za dosego večnih ciljev, kolikor zvijačne prizadevnosti pokažejo otroci tega sveta za dosego zemeljski stvari.
Nesorazmerje med delovanjem otrok tega sveta in otrok luči nas privede do zahteve: postavljeni smo za oskrbnike dobrin.
Vsi bomo enkrat dajali obračun svojega poslovanja. Takrat bomo vprašani: na kaj smo se v življenju zanašali? Kdo lahko za nas pričuje? Kdo so naši pravi prijatelji?
Takrat se bo morda nekdo v množici oglasil: »Ta je nekoč z menoj delil svoj kruh. Ta mi je v trenutku življenja, ko sem bil v stiski, pomagal, da sem se lahko postavil na noge. Ta je imel odprte oči za bližnjega…«

Danes smo zbrani pri tej sveti daritvi, da se zahvalimo za obnovo naše stolnice, ki jo danes občudujemo, kot v praznični obleki, potem, ko je bila prepleskana, ter jo vidimo obsijano s svetlobo, potem, ko je bila opravljena prenova elektrifikacije in razsvetljave: Tako nam razodeva vso lepoto naše stolnice, »matere vseh cerkva v naši nadškofiji«.
Hvala vsem mojstrom, ki ste pri tem sodelovali, in hvala vsem vam, ki ste to obnovo finančno podprli. Posebna zahvala gre tudi stolnemu župniku, ki je z veliko predanostjo in skrbjo vodil celoten potek obnove ter poskrbel, da je bila ta uspešno dokončana.
S to slovesno sveto mašo pa tudi vstopamo v triletno praznovanje 800-letnice lavantinsko – mariborske škofije, danes nadškofije.
Obletnice so pomembne, so milostni trenutki, ki nam omogočajo, da se ozremo nazaj, da začutimo svoje korenine.
Na svoje korenine moramo biti ponosni in ob njih lahko začutimo, kako Božji Duh veje nad nami.
Veseli smo in Bogu hvaležni, da so pred 800. leti znali prepoznati znamenja časa v želji, da bo pastoralno delo v Gospodovem vinogradu bolj v službi ljudi, v službi rasti in utrjevanju njihove vere.

Pri ustanovitvi škofije so bili v ospredju pastoralni razlogi. Salzburški nadškof Eberhard II. je ugotovil, da pri delu v Gospodovem vinogradu njegove moči ne zadostujejo za opravljanje njegove pastoralne službe, ugotovil je, da potrebuje sodelavce in pomočnike.
Na začetku je bila ozemeljsko majhna škofija, današnji dekaniji Dravograd in Radlje ob Dravi.
Škofija se je povečala ob jožefinskih cerkvenih reformah v letih 1786/ 1789. Takrat je škofija pridobila celjsko okrožje na Štajerskem.
Po jožefinskem preoblikovanju škofijskih meja je sedež lavantinske škofije ostal še naprej v Šentandražu.
Je pa zanimivo, da je v tem času škofija bila večinoma slovenska, vendar je izven škofije kljub vsemu ostalo okoli 200. 000 Slovencev.
Zgodovinsko je leto 1859, ko je Slomšku uspelo prenesti sedež škofije v Maribor, pri čem je celotno mariborsko okrožje prišlo pod lavantinsko škofijo.
To je bil dan, ko so prvič v zgodovini vsi Slovenci na Spodnjem Štajerskem bili združeni pod eno škofijo.
Poleg tega, da je Slomšek poskrbel, da je postavil temelje za oblikovanje slovenske narodne in politične meje na severu, se je zapisal v zgodovino predvsem kot pastir, ki je v svojem pastoralnem delu skrbel za obnovo verskega življenja, bil prisoten na literarnem in vzgojnem področju.

Kaj je cilj obhajanja 800-letnice naše nadškofije?
• Ozreti se nazaj, na prehojeno pot vere in kulture. To pot ovrednotiti in predstaviti.
• Zgodovine ne moremo spremeniti, lahko pa iz nje črpamo spoznanja za danes in iščemo navdihe za jutri.
• To praznovanje je tudi spodbuda medsebojnega povezovanja, še posebej z mestom Maribor in s sosednimi škofijami, s katerimi nas vežejo zgodovinske vezi
• Imeti pogled uprt v prihodnost, zato je potrebno živeti našo vero na način, da budi upanje in vodi k dejavni ljubezni.
Osnovni cilj te poti, ki je pred nami, je pastoralne narave: kako živeti vero danes in tukaj. Tudi v tem čisto novem kontekstu.
Obhajanje visoke obletnice je priložnost, da se ustvari pastoralno dogajanje po naših dekanijah in župnijah, nekaj, kar bo pustilo sadove tudi, ko bo obhajanje obletnice zaključeno. Tu je velika naloga ŠPS in PS, da pri tem pomaga.

Pred nami je pot, ki nas vodi k praznovanju 800-letnice nadškofije. Na tej poti bodo številni dogodki, ki bodo bogatili našo vero in kulturo s pogledom v prihodnost.
V ta namen sem ustanovil tri odbore: manjšo delovno skupino ter častni in strokovni odbor in imenoval generalnega koordinatorja z željo, da praznovanje zajame čim širši krog, spodbudi sodelovanje, razumevanje in spoštovanje med nami ter krepi mir.

Na to pot, ki jo danes začenjamo, se podajamo z logotipom in geslom: »Iz korenini vere in kulture za prihodnje rodove«.
Pripravljena je tudi molitev, ki naj kliče Božji blagoslov in varstvo, da nas bo to praznovanje še bolj povezalo, da bomo živeli kot bratje in sestre in postali »zvesti in skrbni delavci v Gospodovem vinogradu«.
Amen.