Čudovitost v nežnosti in predanosti

| 07.09.2025, 17:34 Marjana Debevec

Koprski škof Peter Štumpf je popoldne na Sveti Gori daroval mašo ob praznovanju 35-letnice koprske škofijske Karitas. V nagovoru se je zahvalil vodstvu in vsem članom škofijske Karitas, da so v 35 letih obstoja in delovanja zelo temeljito spreminjali slovenski družbeni red. "Ljudi ste močno upodobili po Kristusu. Pri tem ste iskali mnoge načine, kako res biti zelo, zelo blizu tistim, ki so v stiski. Vaša čudovitost je v posebni nežnosti in predanosti. Karitas je vedno dala vedeti ljudem, da niso sami, niso pozabljeni, temveč so ljubljeni in cenjeni," je še dejal škof Štumpf. V nadaljevanju objavljamo celoten nagovor.

NAGOVOR KOPRSKEGA ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA

35 let škofijske Karitas Koper, Sveta Gora, 7.9.2025

Karitas, pot do upanja.

Dragi bratje in sestre.

Vse vas pozdravljam v Kristusu.

Prišli smo na Sveto Goro, da pred Jezusa in Mater Marijo položimo 35 čudovitih let naše, koprske škofijske Karitas. To je dan zahvale in tudi prošnje za naprej.

V začetkih naše škofijske Karitas nihče ni preračunaval, kaj in kako bo, ali bo to delo zneslo ali ne. Preprosto se je začelo iz srca in vere. Karitas je drugo ime za Kristusa. Kdor je dober, da bi drugim bilo dobro, je vidna in otipljiva Kristusova podoba med nami.

Večina nas je zaznamovana s krčanskim okoljem. Dedki in babice, očetje in mame so nas učili, kako se pokrižati, kaj in kako moliti; spremljali so nas tudi k verouku in v cerkev. Nihče od nas se takrat ni spraševal, kaj nam bo prinesla vera v Kristusa. Če bi vedeli, bi se mogoče prestrašili vsega, kar nas čaka, in danes bi od naše vere ostalo bore malo, še manj pa dobrih del iz vere.
Kdo nas je napotil v zorenje za odgovorno vero, ki od sebe nekaj da, tudi v karitativni dobrodelnosti? Dobro je vedeti za človeka, ki je bil odločilen za našo karitativno pot.

Spomnimo se ga pri tej sveti maši – za milostne darove tukaj na zemlji, ali pa za plačilo v blagodejni večnosti.

Danes je priložnost za premislek tudi o duhovnih začetkih teh poti. Takrat se je namreč pričela moja pot odpovedi sebi za Kristusa in brate v stiski. Najbrž se nam takrat ni bilo potrebno postaviti proti očetu in materi, možu ali ženi, brati ali sestri, prijateljem..., najbrž (prim. Lk 14, 25-33).

Poti od sebe in svoje družine k drugim nikdar niso lahke. To so poti v neznano in zato včasih tudi od bližnjih niso najbolj razumljene. To so poti, na katerih niso samo očetje in matere, možje in žene, bratje in sestre, temveč so tudi drugi.

Zakaj pa bi bili ti 'drugi' vsaj toliko vredni, kot so moji krvni sorodniki in najbližji prijatelji? Preprosto zato, ker so tudi oni Kristusovi. In ker so Kristusovi, so vredni moje pozornosti, bližine, in velikokrat posebne pomoči.

Pri tem ne gre za zavračanje sorodnikov in drugih mojih bližnjih, temveč gre za to, da jih včasih nekoliko dam na stran, da lahko drugim delam dobro in jim pomagam.

Kristus namreč potrebuje mene, potrebuje nas. Nima drugih. Ni veliko poklicanih in izbranih, da bi lahko v njegovem imenu drugim delali dobro.

Gre za to, kakšno srce Kristus izbira za poslanstvo karitativnosti: ali je moje srce čisto in zato sposobno mu slediti v dobrodelnosti in ga pri tem posnemati, ali pa tega ni sposobno. To sposobnost preverja Kristus sam. On izbira in naroča: 'v mojem imenu pojdi in delaj dobro'.

Kaj bi sicer Kristus naj rekel tistim, ki mislijo samo nase, svoja ugodja, svoje pravice, nočejo ničesar deliti z drugimi, se bojijo izpostaviti v resnici, zagovarjajo splav in evtanazijo, zanemarjajo evangelij in so brezbrižni do trpljenja drugih?

Takim Kristus res nima nič povedati. Zanje lahko samo še zmeraj trpi na križu, pri vsaki sveti maši izliva iz kelihov svojo kri na njihova otopela srca in prosi svojega nebeškega Očeta, naj se jih usmili in jim da milost spreobrnjenja.

Kristusova ljubezen do ljudi je zmeraj odprta in darujoča. Kristus je prvi in edini branilec življenja, saj on sam je Življenje in Vstajenje. In kdor zmore sprejeti Kristusovo odprtost do vseh, mu lahko sledi in ga postavi v središče svojega delovanja.

V središču krščanske vere ni nobene ideologija niti morala. Krščanstvo tudi ni zbirka pobožnih in sladkobnih misli, tudi ni zapoved dobrih dejanj in prepoved slabih. Krščanstvo je dogodek smrti in vstajenja Jezusa Kristusa.

Jezus ni zgodovina. Jezus je današnjost. On ni preteklost, ampak živi tukaj in sedaj. On je najbolj prisoten in sodoben za vsakega človeka. Zato je prvi in poslednji. On je gospodar ljudi v vseh časih - tistih ki so že bili, tistih ko so sedaj in tistih, ki bodo še prišli. Krščanstvo je življenje v Kristusu.

V naši Karitas se je zgodila nova čudovitost, ki se ji pravi 'Mlada Karitas'. Tudi mladi želijo dati Kristusa na prvo mesto in mu slediti. To veliko obeta. Naši Karitas daje upanje, da se bo dobrota v Kristusu nadaljevala. Mladim moramo pomagati. Ne moremo jih pustiti same. Saj v hoji za Jezusom ne gre brez križa. Veliko križev je tudi pri Karitas. Ne bo jih zmanjkalo. Pri križu ne gre za bolečino, temveč za ljubezen. Križ je znamenje Božje ljubezni in ne bolečine.

Križani Gospod doživlja neizmerno bolečino križa v ljubezni -, v ljubezni, ki vztraja do konca. Jezus trpi iz ljubezni. In mladi znajo to razumeti in tudi sprejeti.

Kristusa je zelo lepo posnemal apostol Pavel. Veliko je trpel. Zato je bil moder. K njemu se je zatekel suženj, Onezim po imenu. K Pavlu je pobegnil od svojega gospodarja Filemona, ki je bil očitno tudi kristjan. Pavel je sužnja sprejel kot brata, in tako je hotel, da ga tudi njegov gospodar sprejme nazaj kot brata. Pavlu bi ta suženj sicer prišel zelo prav, saj bi mu pomagal pri mnogih opravilih.

Vendar Pavel tega ni hotel. Upošteval je takratni družbeni red, v katerega je hotel vnesti svobodo ljubezni. Pavel bi sužnja sprejel, če bi gospodar to dovolil (prim. Flm 1, 9-10.12-17).

Zahvaljujem se vodstvu in vsem članom naše koprske škofijske Karitas, da ste v 35 letih obstoja in delovanja zelo temeljito spreminjali slovenski družbeni red. Ljudi ste močno upodobili po Kristusu. Pri tem ste iskali mnoge načine, kako res biti zelo, zelo blizu tistim, ki so v stiski. Vaša čudovitost je v posebni nežnosti in predanosti. Karitas je vedno dala vedeti ljudem, da niso sami, niso pozabljeni, temveč so ljubljeni in cenjeni.

Dobili smo tudi novo vodstvo škofijske Karitas. Dosedanji ravnatelj diakon Tihomir Busija je škofa zaprosil za naslednika, ki smo ga dobili v diakonu Juretu Vončini, v službi predsednika pa je škofa zamenjal Zoran Zornik, župnik v Šturjah. Globoka zahvala vsem za služenje v veri. Gospod Jezus naj daje milostne darove nekdanjim, pokojnim in sedanjim voditeljem in članom koprske škofijske Karitas.

Jubilejno leto nas noče pustiti brez upanja. Cerkev nam v tem letu v ponuja mnoge poti do poglobljene vere, in zato smisla in vedrine srca. Takšna je tudi naša pot sem, na Sveto Goro. Prišli smo k nebeški Materi Mariji zaradi upanja v njeno priprošnjo. Nešteto človeških stisk gre preko njenega srca. Vse stiske po Mariji prihajajo pred vsemogočnega Boga. V njegovem Srcu dobijo odmev in uslišanje.

Prosimo Devico, naj nam pomaga, da se bomo s prihodnostjo soočili z nadnaravnim upanjem, z zaupanjem v Božjo ljubezen do nas - , tudi sredi velike človeške stiske in negotovosti, da bi lahko drugim prenašali naklonjenost in vedrino. Življenje moramo videti in sprejeti kot pot sodelovanja, na kateri se podpiramo.

Mati Marija, hodi z nami po vseh poteh upanja.

- amen