Čas je za budno spremljanje

| 22.07.2025, 14:30 Tanja Dominko

Kajti stvari niso take, kot se zdijo na prvi pogled. V vsej svoji dolgoletni novinarski praksi sem spremljala že mnogo vlad, mnogo parlamentarnih razprav, mnogo omizij in razvoj mnogih politikov od začetka njihove kariere do včasih njihovega neslavnega konca. No, ja, če so bili politiki prave barve, so konec politične kariere dočakali v nekem varnem profesorskem stolčku na fakulteti, kjer je stolčkov zelo veliko, ali pa v diplomaciji, kjer so ravno prav daleč stran od oči, da se lahko mirno pozabi na njihove grehe. Če pa niso bili prave barve, pa so se morali zadovoljiti s kakšno službo v lokalni politiki, svojem podjetju ali pa nekem zavodu, kjer so upali na ugodno rešene razpise.

V politiki težko rečemo, da je začetek težak, prej bi za konec tako rekli, saj je potem, ko ti umažejo ime, težko najti miren pristan. A kot rečeno, nekaterim uspe. Seveda je miren pristan lahko tudi v Evropskem parlamentu, kjer je sicer tudi treba migati, se oglašati, ampak se z lahkoto poslanec izgubi med šesto oziroma sedemsto drugimi. Razen če ne naredi večje neumnosti, kot so pred leti s prsti v marmeladi odkrili poslanca Zorana Thalerja.
Večkrat se zgodi, da je odhod v politiko iz gospodarstva dobro premišljena pot. Pot, s katero bi si nekdo rad odprl nove poti do zaslužka. To bi vsekakor lahko rekli za aktualnega premierja, ki zna dobro krmariti med politiko in gospodarstvom že celo vrsto let, le da je bil v politiki po navadi bolj v ozadju, šele v tem mandatu se je pojavil kot ´frontman´, kot nekdo, ki bo rešil Slovenijo iz krempljev SDS, zato je dobil tudi podporo. A cena, ki jo plačujemo in jo bomo še plačevali v prihodnjih letih, je visoka, saj zelo rad govori in marsikaj obljubi. Ne le doma, tudi v Bruslju. Ampak do tja še pridemo.
Nepoučeni poslušalec si, če ga posluša, kaj hitro ustvari vtis, da bo ta vlada rešila vse. Stanovanja, zdravstvo, gospodarstvo, šolstvo in da naj bomo brez skrbi, ker nam vlada Svoboda, ki misli na vse in misli namesto nas.

A stvari niso take, kot se zdijo na prvi pogled. V Sloveniji namreč ne živimo samo otroci, ki so zadovoljni tu in tam s kakšnim bonbončkom. Medtem ko nepoučeni poslušalci slišijo, da bo vlada skrajšala čakalne vrste, gradila regionalne bolnišnice, dosegla, da bodo zdravstvene storitve dostopne vsem, ne le bogatim, poučeni poslušalci vedo, da se za tem skrivajo apetiti po uničenju zasebnikov, da bo sčasoma treba v zdravstvo vložiti mnogo več, saj stavbe, aparature in znanje stanejo, in če je doslej marsikaj postoril zasebnik, ki po novem ne bo več mogel, logično lahko sklepamo, da se bodo čakalne dobe povečale, ne zmanjšale. In četudi si vlada predstavlja, da bodo zdravniki avtomatično drveli v državne zdravstvene ustanove in se tam zaposlovali, poučeni poslušalci vedo, da bodo drveli raje v tujino, saj že zdaj to pot izbirajo mnogi. Tu pa se bomo za zdravstvene storitve na vrhunski ravni obrisali pod nosom.

Potem nepoučeni poslušalci poslušajo premiera, ki razpreda, da sociale brez dobrega gospodarstva ni in da zato ta vlada podpira gospodarstvo, po drugi strani pa poučeni poslušalci vedo, da so to samo floskule, saj premiera slišijo tudi takrat, ko se pritožuje nad dobički v gospodarstvu, saj nanje ne gleda kot na razvojni potencial in na obete, da sledijo nova vlaganja. On sam je namreč imel drugačen modus operandi. Kar poučeni poslušalci že opazijo. Gospodarske zbornice in združenja imajo sicer njegovega leporečja čez glavo, a ga prenašajo, ker vedo, da bo sicer samo še slabše. Zato se le tu in tam še oglasijo s kakšno pripombo, kot je ta, ki leti na plačevanje prispevka za dolgotrajno oskrbo, ki ga vsi mi zaposleni plačujemo in tudi vsi delodajalci in tudi vsi upokojenci. No ja, menda tudi pri teh skupinah obstajajo izjeme, saj je morala koalicija pomisliti na svoje volivce, tako da je nekaj popustov ne glede na zatrjevanje, da prispevek plačujemo vsi, kljub vsemu podelila.
Dolgotrajna oskrba je namreč še ena od velikopoteznih obljub te vlade. Nepoučeni poslušalci slišijo, da bo konec leta uveljavljena kapica na domsko oskrbo, da bo torej najvišja cena enaka kot znaša zagotovljena pokojnina. A poučeni poslušalci skomigujejo z glavo in se sprašujejo, kdo bo kril razliko. Proračun? Glede na to, kaj vse je vlada že obljubila in da se vse to zažira že v prihodnja dva proračuna, preprosta matematika pove, da bo denarja premalo. Tako kot ga je premalo za popoplavno obnovo, kot ga je premalo za stanovanja, za investicije v cestno in železniško infrastrukturo. Številke nam povedo, da se državne investicije krčijo, kako torej lahko govorimo o nekem razvojnem zagonu v državi. Težko. Razen če si premier, ki lahko reče marsikaj. In se pri tem sploh ne ugrizne v jezik tako kot vsak normalen človek, ko ugotovi, da se je zmotil. On brezdušno razlaga naprej, čeprav njegove besede nimajo nobene teže. Prav zanima me, kako gledajo nanj drugi državni voditelji po tem fiasku z idejo o referendumu o članstvu v NATU. Gospod premier, politika ni otroško igrišče, to so vam v minulih dneh povedali mnogi resni ustavni pravniki, nekdanji politiki, diplomati. In če vodiš državo, to počneš z vso odgovornostjo in resnostjo, ne pa da tvoji družabni profili zajemajo več turizma in gole kože kot pa profili turističnih agencij.

Stvari niso take, kot se zdijo na prvi pogled. Tako tudi zakon, ki so ga izglasovali pretekli teden, ne govori o pomoči, o življenju, o dostojanstvu, ampak govori o smrti in samomoru. O tem, da neznosno trpljenje terja samo en odgovor. Ki za nas kristjane ni odgovor, ampak je poraz. Poraz človečnosti, ljubezni do sebe in do sočloveka, ljubezni do Stvarnika, ki je edini, ki nas pokliče v življenje in na pokliče na oni svet. Ta skrivnost je velika in za mnoge nedoumljiva, ampak da je življenje vredno živeti in kdaj tudi trpeti, to pač nekristjanom ne more biti jasno. Dobrodošli v svetu, kjer nič ni tako, kot se zdi, sliši, vidi na prvi pogled. V svetu, kjer imajo stvari iste besede, a povsem drug pomen. Zato je treba biti razgledan in pozoren tudi na vse tisto, kar ni izrečeno, ampak se kaže v dejanjih. Naslednje volitve bodo kmalu.

Naš pogled sem spisala Tanja Dominko