Počitniški pozdrav: 8. dan - Naši zlati počitnikarji

Radijske počitnice 07. 06. 2025, 18:14 Lidija Zupanič Alen Salihović

Osmi dan radijskih počitnic smo že bili z mislimi na odhod, a smo tudi ta dan začeli s sveto mašo.

Kako druženje s poslušalci vidi Lidija Zupanič?

Vsake počitnice dobim potrditev, kako posebni so naši počitnikarji. V pravem pomenu besede. Letos me je najbolj prevzela skrb, ki jo je čutiti en za drugega. Dobesedno na vsakem koraku. Z nami so zdravniki, medicinske sestre, kmetje, delavci, podjetniki, sodniki, odvetniki ... večina teh je upokojenih, med njimi so vdove, vdovci. In vsi so veliki, srčni ljudje, ki so jim radijske počitnice edini počitek, dopust, na katerega čakajo vse leto. Težko najdem besedo, s aktero bi povedala, kako hvaležni so nam zanje, kako hvaležni so za Radio. Praktično na vsakem koraku slisimo besede "vi sploh ne veste, kaj nam pomenite"!

Tudi med njimi, počitnikarji e čutiti posebne vezi. Tukaj sta mož in žena, oba že v letih (21-tič sta na počitnicah) in sta zgled skrbi drug za drugega. Držanje za roke, podpora ob sestopanju iz avtobusa,

potrpežljivo čakanje enkrat enega, drugič drugega. Vse z razumevanjem, z nasmehom in skromnim skomignil ramen, češ, tako je, ko pridejo leta. A vseeno gresta, skupaj, ob podpori, počasi, a gotovo. Ostaneš brez besed in s spoznanjem, kako močan zgled dajeta. In potem še bodoča snaha, ki na vsakem koraku podpira mamo svojega fanta. Mama brez nje ne bi zmogla niti koraka, a to mlado dekle jo mimogrede prime pod roko, jo spremi na večerjo, ji prinese poln krožnik, jo spremlja na počivalnik, v sobo, k maši. Ne izpustiti izleta v mesto, ampak s podporo in prijaznim nasmeškom na obrazu, s potrpežljivostjo, si ga skupaj ogledata, se o vsem videnem pogovarjata. V bistvu tujki, a usklajeni, spoštljivi, razumevajoči. Res velik zgled in predvsem veliko delo tega mladega dekleta. Plemenito!

In pomoč vseh gospodov in gospa, ki so svoje bele halje zamenjali za počitniške kratke hlače in kopalke. Takoj priskočijo na pomoč, prinesejo tableto, povoj, sprej, dajo dragocen nasvet kaj in kako je potrebno ravnati. Ne morejo iz svoje kože, vprašajo, preverijo, pridejo, previjejo rani, skrbijo za pomoči potrebne.

Še bi lahko naštevala, se dotaknila razumevanja ob čakanju na kruh pri zajtrku, čakanju na vodo, ki je nismo imeli cel dan, potrpežljivo prenašanje neorganiziranosti na trajekt ob deljenju kabin. Veliko je tega in počitnikarji so zaslužni, da vse poteka po najboljših možnih izvedbah. Cenijo, da dajemo vse od sebe in se zavedajo, da vedno ne gre vse po načrtih. In da je prav takrat potrebno potrpeti in postaviti drugega na prvo mesto, predse. Veliki ljudje so to in ponosna sem nanje. Z njimi je lepo, lepo je, ker je veliko njihovo srce in sočutje zaseda visoko mesto.

Počitnice Radia Ognjišče so res drugačne. So red nekaj posebnega, so neponovljive, unikatne. In to v veliki meri prav zaradi počitnikarjev, ki jih sprejemajo z veliko hvaležnosti in razumevanja.

Hvala Bogu za vse vas, dragi naši poslušalci, hvala za velik zgled dobronamernosti, ki si jo delimo na Sardiniji.

Duhovna spodbuda

Ko se narava spomladi prebudi v vsem sijaju, ko zacvetijo drevesa in se v pticjem petju znova zasliši hvalnica Stvarniku, takrat človek spozna, kako globoko potrebuje dar nebeški svéta, dar Svetega Duha, ki v stiski ponuja pomoč in usmeritev. Sveti Duh, ki ni le tolažnik, ampak tudi učitelj, vodi tiste, ki so pripravljeni poslušati. Toda – ali še znamo prisluhniti?

Danes se zdi, da poslušamo druge glasove. V raju je človek zavrgel Božji nasvet in prisluhnil glasu skušnjavca. Posledice? Trnje in osat, smrt, porušena vertikala med človekom in Bogom. In kar se je zgodilo v začetku, se danes ponavlja. Tudi Evropa, ki je stoletja dihala z evangelijem, se ruši. Ko odpade zaupanje v Boga, pride nekaj drugega. Prikrivajoč se za pravice in pluralizem, prihajajo ideologije, ki niso ne kulturne ne evangeljske. Zvonove utišajo, iz zvočnikov pa zmaguje nova vera – ne tista, ki se je v ljubezni sklonila do človeka, ampak tista, ki v zakonu in družbi ne pozna svobode Duha.

Človek spet postaja Kajn. Ne posluša Svetega Duha, ampak ljubosumje. Dvigne roko nad brata – ne nujno z orožjem, ampak z besedo, s spletko, z izrinjanjem. Sodobni Kajn brata ne ubije z udarcem, ampak z molkom, z izključevanjem, z nadvlado nad delovnim mestom, nad domom, nad zdravjem. In ko Bog znova vpraša: »Kje je tvoj brat?«, človek odgovarja: »Mar sem jaz njegov varuh?«

To ni nasvet Svetega Duha. Sveti Duh kliče k edinosti, a svet se utaplja v Babilonski zmedi. Jezike govorimo, tehnologijo obvladamo, a se ne razumemo. Sveti Duh združuje, a mi tekmujemo, izključujemo, rušimo. Hvalimo se s svojo močjo, a hkrati postajamo nemočni. In kar je najhuje – mislimo, da Boga ne potrebujemo. A prav to je najbolj spretna laž hudega duha.

Dragi bratje in sestre, v tem času – ko se spet zasveti lepota stvarstva – prisluhnimo Svetemu Duhu. On je Tisti, ki ne ruši, ampak gradi. Ki ne deli, ampak povezuje. Ki ne zasužnjuje, ampak osvobaja. Če hočemo prihodnost – osebno, družinsko, narodno in evropsko – se moramo vrniti k nasvetu Konstruktorja vesolja, k Stvarniku, ki je v nas vtisnil svojo bogopodobnost.

Naj bo naš odgovor na Božje vprašanje »Kje je tvoj brat?« – »Tukaj sem, Gospod. Varujem ga. Ljubim ga. Pomagam mu.« To je sad Svetega Duha. In s tem se spet zasveti resnična lepota sveta.