Novomašnik Matija Golob: Le eno je potrebno #foto #video

Cerkev na Slovenskem | 30.06.2025, 10:25 s. Meta Potočnik Alen Salihović

Včeraj, na praznik apostolov Petra in Pavla, je v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani mašniško posvečenje prejel Matija Golob iz župnije Šmartno pri Litiji. K temu življenjskemu dogodku so ga pospremili člani družine, prijatelji, župljani in drugi verniki. Tudi on, kakor v petek posvečeni br. Ambrož Brezovšek, prihaja iz številčne družine. Slovesnost je fotografiral naš sodelavec in prijatelj obeh novomašnikov, Rok Mihevc.

llllllll

Božji klic je zaznal še v otroštvu

Diakon Matija je v stolnico vstopil med slovesnim pritrkavanjem in v spremstvu množice sobratov duhovnikov, med katerimi je bilo tudi nekaj članov njegove širše družine. Spremljali so ga namreč brat Martin Golob ter dva strica. Posvečevalec nadškof Stanislav Zore se je posebej zahvalil novomašnikovim staršem in bratom, s katerimi je skozi otroštvo zrasel v moža, ki se je pripravljen ves in scela izročiti Kristusu in njegovi Cerkvi.

»Matija se je pravkar odzval na klic: »Pristopi naj tisti, ki bo posvečen za duhovnika.« Duhovništvo je vedno odgovor na klic Kristusa in njegove Cerkve. Nikoli ne more biti zasebna pobuda posameznika, ampak je vedno skrivnosten pogovor med tistim, ki kliče, ker ljubi in v ljubezni izbira, ter tistim, ki posluša in prepozna povabilo in začuti, da mora odgovoriti, ker je v tem odgovoru izpolnitev njegovega življenjskega poslanstva, pa ne samo poslanstva, ampak njegovega življenja kot takega.«

Zgled božjega služabnika Friderika Ireneja Barage

Nadškof je v pridigi omenil nevarno bolezen v otroštvu, ki so jo zdravniki rešili na priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Baraga. Le-ta ima pomembno mesto v novomašnikovi družini.

»Matija, po Kristusovem klicu in na povabilo Cerkve odgovarjaš s: Tukaj sem, in pristopaš v vsej pripravljenosti hoditi za Jezusom. Jezus se je že v otroštvu dotaknil tvojega srca. Ne, ne po bolezni, ki so jo zdravniki uspešno ozdravili. Jezus se je tvojega srca in življenja vse družine dotaknil po močni in trdni veri, iz katere je vztrajno živela zaupanja polna molitev v Božjo pomoč in v priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Baraga. Od takrat naprej ostajaš povezan z zgledom tega svetniškega škofa in od tedaj naprej v tvojem življenju odmeva spoznanje, ki je več kot spoznanje, ki je daritev: »Le eno je potrebno.« Res je, samo eno je potrebno, da daš svoje življenje zanj, kakor si sam povedal. Na misel mi prihaja, da morda ne bo potrebno, da daš svoje življenje zanj, nujno pa je, da daš svoje življenje Njemu. In Gospod ga bo porabil, da bo po tebi ljudem prinašal sporočilo, čudovito sporočilo, da je Bog Oče.«

Še bodo peli novo mašo

Povejmo še, da po dostopnih podatkih, v Šmarju pri Jelšah že šesto leto deluje propedevtični letnik. To pripravljalno leto pred vstopom v bogoslovje obiskuje 5 fantov. Vseh škofijskih bogoslovcev pa je bilo v letošnjem šolskem letu 20. Molimo zanje, da bodo celotno zoreli za duhovniški poklic in se bomo skupaj z njimi v prihodnosti veselili novomašnikov.

Pridiga nadškofa Zoreta

Spoštovani bratje škofje in duhovniki, dragi bratje diakoni, dragi bogoslovci, dragi redovniki in sestre redovnice. Zbrali smo se v naši stolnici svetega Nikolaja, da bi v duhovnika posvetili diakona Matija Goloba. Zato želim posebej pozdraviti njegovo mamo Anico in očeta Tineta, ter vse njegove brate, s katerimi je skozi otroštvo rastel v mladeniča in potem v moža, ki se je pripravljen ves in scela izročiti Kristusu in njegovi Cerkvi, da bi dajal čast Bogu tudi s tem, da bi zgledom in besedo poučeval Božje ljudstvo in ga posvečeval z zakramenti. Iskreno pozdravljam tudi vse sorodnike in prijatelje, ki danes skupaj z Matijem in nami praznujete in delite veselje, in vas prosim, da mu ostanete blizu in ga podpirate z naklonjenostjo in molitvijo.

Iskreno čestitam tudi vsem duhovnikom, ki danes obhajate obletnico svojega duhovniškega posvečenja. Zahvaljujem se vam za vsa leta zvestobe in služenja. Ob tem prosim Očeta, naj vam po Jezusu Kristusu stoji ob strani in blagoslavlja vaše moči in vaša prizadevanja za rast Božjega kraljestva.

Matija se je pravkar odzval na klic: »Pristopi naj tisti, ki bo posvečen za duhovnika.« Duhovništvo je vedno odgovor na klic Kristusa in njegove Cerkve. Nikoli ne more biti zasebna pobuda posameznika, ampak je vedno skrivnosten pogovor med tistim, ki kliče, ker ljubi in v ljubezni izbira, ter tistim, ki posluša in prepozna povabilo in začuti, da mora odgovoriti, ker je v tem odgovoru izpolnitev njegovega življenjskega poslanstva, pa ne samo poslanstva, ampak njegovega življenja kot takega.

In zato mora tisti, ki povabilo sliši, odgovoriti s: »Tukaj sem.« Kakor je odgovoril Samuel, ko ga je ponoči nagovarjal Božji glas; kakor je rekel Jakob, ki ga je Bog poklical, ko je sanjal o lestvi do nebes; kakor je rekel Izaija, ko ga je Bog poklical za preroka: »Tukaj sem, pošlji mene.« Ali pa kakor je odgovorila Marija, ko jo je nagovoril nadangel Gabriel: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.«

Zato si tudi ti, dragi diakon Matija, odgovoril: »Tukaj sem.« Po Božji milosti in z njegovo pomočjo si prišel do tega trenutka, v katerem tvoja pot, tvoja priprava dozoreva v končno odločitev: ves se bom dal Gospodu in svetemu Božjemu ljudstvu.

Morda se zdi težko razumljivo in sprejemljivo, da poklicani ne more odlašati z odgovorom; morda tako dolgo, da bi se razmere spremenile. Ne more odlašati, dokler razpoloženje v svetu ne bi postalo odprto za sporočilo Cerkve in za oznanilo evangelija. Ne more odlašati, dokler na klic ne bi odgovorilo zadostno število povabljenih, da bi se zdelo, da se je razmerje med močmi in potrebami vsaj deloma uravnovesilo. Poklicani mora odgovoriti, ko prejme povabilo.

Matija, ti si izrekel svoj: Tukaj sem! Pripravljen sem stopiti za teboj, Gospod. V resnici si pripravljen iti za Gospodom, kamor koli bo šel, kamor koli te bo poslal. Jezus Kristus te ne slepi s praznimi obljubami, z besedami brez vsebine. Ko mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš,« mu je Jezus odvrnil: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Lk 9,57-58).

Matija, po Kristusovem klicu in na povabilo Cerkve odgovarjaš s: Tukaj sem, in pristopaš v vsej pripravljenosti hoditi za Jezusom. Jezus se je že v otroštvu dotaknil tvojega srca. Ne, ne po bolezni, ki so jo zdravniki uspešno ozdravili. Jezus se je tvojega srca in življenja vse družine dotaknil po močni in trdni veri, iz katere je vztrajno živela zaupanja polna molitev v Božjo pomoč in v priprošnjo Božjega služabnika škofa Friderika Ireneja Baraga.

Od takrat naprej ostajaš povezan z zgledom tega svetniškega škofa in od tedaj naprej v tvojem življenju odmeva spoznanje, ki je več kot spoznanje, ki je daritev: »Le eno je potrebno.« Res je, samo eno je potrebno, da daš svoje življenje zanj, kakor si sam povedal. Na misel mi prihaja, da morda ne bo potrebno, da daš svoje življenje zanj, nujno pa je, da daš svoje življenje Njemu. In Gospod ga bo porabil, da bo po tebi ljudem prinašal sporočilo, čudovito sporočilo, da je Bog Oče.

Kako skoraj neverjetno je v tem svetu to spoznanje. Ko se vse peha za koristjo in dobičkom, ko je pri mnogih vodilo življenja užitek in blagostanje, je oznanilo, da je Bog Oče, ki ljubi vse ljudi, v pravem pomenu vdor odrešenja v predsobo pekla, v kar ob vseh vojnah, v nasilju, v izkoriščanju človeka, v vsesplošnem nespoštovanju in zlorabah ljudi, spreminjamo ta svet. Bog je Oče. Ta Oče se te je dotaknil v tvojem srcu; na srce ti je položil pečat ljubezni, da boš mogel njegovo ljubezen prinašati vsem, čisto vsem brez izjeme.

Na poseben način, v skrivnostni moči Jezusovega naročila, boš ljudem v njegovem imenu odpuščal grehe. V glavnem na skrivnem, v polmraku spovednice boš v službi Božjega usmiljenja. Zdi se mi, da te poteze v Božjem obrazu ne bomo nikoli popolnoma razumeli. Do konca se nam bo razkrila šele, ko ga bomo v uri smrti zagledali iz obličja v obličje in doživeli največje presenečenje vsega svojega življenja. Ti boš v molitvi odveze kot služabnik usmiljenja ljudem, ki bodo prihajali po odpuščanje in osvoboditev, prinašal mir in spoznanje, da Bog ljubi vse ljudi, tudi grešnike – morda grešnike še bolj, ker bolj potrebujejo njegovo ljubezen, da bi spet lahko začeli ljubiti.

Ko bo Jezus po tebi izgovarjal besede posvetitve pri sveti daritvi, boš v službi njegove zvestobe obljubi, da bo z nami vse dni do konca sveta. Ne kot spomin, kot pravijo nekateri, ne kot sporočilo svetih knjig in skupnosti, ki zajemajo iz njih. Ne, z nami bo tudi po tvojih daritvah svete maše, v katerih se bo ponavzočala Jezusova daritev za odrešenje sveta, da bi nam dal moč, da bi tudi mi temu svetu mogli prinašati odrešenje. Božje ljudstvo boš posvečeval in izgrajeval še na mnogo drugih načinov, po vseh zakramentalnih znamenjih, ki jih boš delil ljudem v službi Cerkve.

Kakšno moč, kakšno oblast polaga Kristus v duhovnikove besede in njegove roke. Za človeka in njegovo krhkost preveliko. Zato se moramo duhovniki vedno skupaj s svetim Pavlom zavedati, da imamo zaklad »v glinastih posodah, da bi to preobilje moči bilo od Boga in ne iz nas« (2 Kor 4,7). Ob neizmernih darovih, ki smo jih deležni, bi se nam lahko zavrtelo. Človek bi se lahko prevzel in začel misliti, da so darovi njegovi in da mu dajejo posebne prednosti.

Ne, darovi so Božji in mi smo služabniki Božji in služabniki teh čudovitih milosti, ki so podarjene Cerkvi, da bi po njih služila človeštvu in mu prinašala besedo upanja in zakramente odrešenja. Če pa smo glinaste posode, potem moramo vedno znova, pravzaprav moramo nenehno prihajati h Gospodu, da se ta glinena posoda napolni. Sama v sebi nima studenca, v njej ni izvira. Sama iz sebe je glina, ki postane izsušena in zelo zelo krhka, če je ne obliva studenec Božje bližine in dobrote.

Zato te prosim, dragi Matija, da je vse tvoje življenje prepojeno z molitvijo. Pred Očeta prinašaj sebe in vse, kar boš doživljal – lepo, da se veselje razcveti, težavno, da Bog tvoje breme olajša. Pred Očeta prinašaj svoje uspeh in svoje poraze, svojo zvestobo in svoje padce. V vsem bodi Očetov in Oče te bo blagoslavljal in ti vedno znova dal moči za nadaljevanje poti.

Pred Boga pa prinašaj tudi ljudi, h katerim boš poslan. Nikoli ne pojdi pred nobeno skupino, ne pristopi k nobenemu oltarju, ne oznanjaj z nobenega ambona, ne da bi prej ne stopil pred Boga in mu izročil sebe in tistih, ki jim boš govoril, ki jim boš maševal, ki jim boš oznanjal. To bo v tebi ohranjalo živo zavest, da si poklican in poslan, in da so tisti, h katerim prihajaš, Božji in samo kolikor jih sprejemaš kot Božje, so tudi tvoji.

Pa tudi vaju, draga mama in oče, vas dragi bratje in vse prijatelje in sorodnike prosim, da ne nehate moliti za Matija, seveda pa tudi za Martina, pa za vse druge duhovnike. Gorečnost Cerkve, ki nam je bila predstavljena v berilu iz Apostolskih del, naj bo tudi gorečnost naše današnje Cerkve. Ko je bil Peter v ječi, je »Cerkev zanj neprenehoma k Bogu molila.« In verige so padle z rok in vrata ječe so se odprla. Tudi vaša molitev za duhovnike, dragi bratje in sestre, bo razklepala verige in odpirala vrata ječe, v kateri se lahko znajde ta ali oni duhovnik. Potrebujemo vašo molitev in vas prosimo zanjo.

»Pristopijo naj tisti, ki so poklicani za duhovništvo!« Na ta klic se je danes odzval Matija. Kdaj se boš odzval ti, dragi mladi človek, ki v sebi čutiš povabilo, slišiš klic, ne zmoreš pa še reči: »Tukaj sem!« Naj molitev Cerkve tudi tebi podari ponižnosti in srčnosti, da boš izrekel: Tukaj sem tudi jaz. Amen.