Sveta Ema Krška – mogočna priprošnjica slovenskega ljudstva
| 27.06.2025, 09:58 Alen Salihović
Danes obhajamo god svete Eme Krške, kneginje, dobrotnice in zavetnice Slovencev, ki velja za prvo svetnico, povezano s slovenskim ozemljem. Sveta Ema, rojena okoli leta 983 po izročilu na gradu Pilštajn na Kozjanskem, je bila plemkinja, ki je svoje življenje posvetila služenju ljudem in Cerkvi.
“Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel.” S temi besedami je papež Janez Pavel II. v soboto, 25. junija 1988 pozdravil okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo vsaj 20.000 Slovencev s Koroške in iz vseh treh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob Marijini cerkvi v Krki. To veličastno svetišče je dala graditi koroška kneginja sveta Ema in v samostanu ob njej je umrla.
Leta 1287 so njene posmrtne ostanke slovesno prenesli v grobnico, postavljeno v kripti cerkve v Krki. To dejanje je pomenilo potrditev njenega svetniškega češčenja. Takrat so praznovanje njenega godu postavili na 27. junij. Na pobudo avstrijskih in slovenskih škofov je rimska kongregacija svetih obredov pristala na živo prepričanje zlasti vernih Slovencev, da je sveta Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, kakor jim je bila v življenju materinska dobrotnica.
Škofijsko svetoletno romanje v Krko na Koroškem
Na dan državnosti, 25. junija, smo verniki in duhovniki iz vseh koncev naše celjske škofije poromali na grob sozavetnice naše škofije – k sveti Emi Krški, ki goduje v petek, 27. junija, da bi okrepili svojo vero in zavest izvoljenosti našega naroda, DA SMO KLJUB MAJHNOSTI POMEMBNE PRIČE Božjega blagoslova v tem svetu.
11 avtobusov (okoli 550 romarjev) se je zjutraj podalo na pot, da bi v praksi uresničevali sinodalno miselnost, da kot Cerkev hodimo skupaj in da se tudi v duhu vizije naše škofije v Svetem Duhu prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev in misijonarski učenci.
Pot nas je naprej vodila v nekdanjo samostansko cerkev in baziliko, ki je danes župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Krki, kjer je v kripti pokopana sv. Ema, ki je bila plemiškega rodu, pa vendar se je po smrti moža in obeh sinov odrekla vsemu in začela velikodušno služiti ljudem in razdeljevati svoje imetje.
Romarje je v cerkvi najprej pozdravil župnik mag. Gerhard Christoph Kalidz in spregovoril o zgodovini cerkve in o sv. Emi. Z nami je bil tudi celovški škof Jože Marketz, ki je skupaj z našim škofom Maksimilijanom Matjažem vodil romarsko sveto mašo. V pridigi nas je najprej nagovoril škof Marketz in spregovoril o viziji celovške škofije, ki glede na dane kadrovske razmere vedno bolj ugotavlja, kako pomembno je, da vsak krščeni sprejme svoje poslanstvo in ga uresničuje v Cerkvi danes. Tudi škof Maksimilijan nas je spomnil, da moramo svoje krstno poslanstvo živeti ne le z razumom, ampak s svojim srcem in da je pomembno, da svoje življenje podarimo služenju bratom in sestram in tako postajamo sočutni člani naših občestev.
Ob koncu svete maše smo prejeli blagoslov z relikvijo prstana sv. Eme, ki ga podeljujejo le enkrat letno na njen praznik, in prinaša zdravje oči.
Po skupni romarski malici smo se odpeljali še do Gospe Svete, kjer stoji najstarejša cerkev, zgrajena na slovenskem ozemlju, posvečena Marijinemu vnebovzetju. V skupni molitvi litanij Jezusovega srca in Marijinih pesmih smo naš narod in našo državo izročili ponovno tudi Marijinemu varstvu.
Verjamemo, in po veselih obrazih romarjev tudi prepoznavamo, da nas je romanje povezalo in da si želimo še naprej hoditi skupaj po poti ter prepoznavati navdihe Svetega Duha, da bomo zvesti Kristusovi pričevalci in romarji upanja.
Bernardka Radej
Vir: skofija-celje.si/skofijsko-svetoletno-romanje-v-krko-na-koroskem/
Trdnega zgodovinskega dokaza, kdaj se je Ema rodila in kakšnega rodu je bila nemškega ali slovenskega nimamo. V tistih časih namreč v ljudeh še ni bilo kakšne zavesti o narodni pripadnosti. Po starem izročilu naj bi Ema zagledala luč sveta leta 983 na gradu Pilštajn na Kozjanskem. Čeprav je bila plemiškega rodu, se je počutila domačo med preprostimi in revnimi. Na rodbinskih posestih v Posavju in na Koroškem so bili podložniki večinoma Slovenci. Mlado Emo so starši poslali na nemški dvor, da se nauči uglajenega vedenja in da se primemo izobrazi. Ob cesarju Henriku II. in cesarici Kunigundi, ki ju Cerkev časti kot svetnika, je tudi sama rasla v veri in svetosti.
Na dvoru je Ema Pilštajnska srečala Viljema, mejnega grofa Savinjske marke, svojega bodočega moža. Viljem in Ema sta bila upravitelja precejšnjega dela sedanjega slovenskega ozemlja. Bila sta blaga in ljudem naklonjena zemljiška gospoda. Živela sta v skladnem zakonu, toda njuna družinska sreča je trajala le malo časa. Imela sta dva sina: Viljema in Hartviga; slednji je umrl že v otroških letih. Potem je Ema izgubila moža, trdnih zgodovinskih poročil, kdaj, kje in kako je umrl pa ni. Po tedanji navadi je za moževo dušo poskrbela tako, da je dala sezidati več cerkva, kjer so molili za pokojnika (med drugim v Šentrupertu na Dolenjskem ter v Vidmu ob Savi). Leta 1035 je v bojih za oblast med cesarjem in samopašnim velikašem Adalberonom padel še njen sin Viljem.
Ko je Ema ostala sama, se je odrekla vsemu in je začela velikodušno razdeljevati svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Njeno največje delo je bil samostan benediktink v Krki na Koroškem. Samostanska cerkev žalostne Matere božje, ki je še danes priljubljena božja pot, je bila posvečena leta 1043. Leta 1072 je samostan v Krki postal sedež novoustanovljene škofije (od leta 1786 ima sedež v Celovcu, še vedno pa se imenuje krška). V tem samostanu je Ema preživela zadnja leta svojega življenja. Redovnica sicer ni postala, pač pa je živela v redovniški skupnosti in se udeleževala molitev. Umrla je najbrž po letu 1045.
Vztrajno, devet stoletij trajajoče češčenje svete Eme med Slovenci je bila podlaga njene uradne razglasitve za svetnico leta 1938. Lahko rečemo, da je sveta Ema na neki način 'prva slovenska svetnica'. Slovenci so vedno radi romali na grob svete Eme v Krko. O njenem češčenju pričajo tudi mnoge cerkve, posvečene njej, zlasti na Koroškem in Štajerskem. Tudi krstno ime Ema, Emica na Slovenskem kar pogosto slišimo.
Vir: revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/889-ema-krska-ok-983-po-1045
