Nejc Krevs, novinar in avtor nove knjige Rojstvo lepega

Novice | 30.05.2025, 12:16 Tanja Dominko

Nejc Krevs, novinar in televizijski voditelj, ki s svojimi komentarji bogati tudi naš informativni program, je pri svojih rosnih 29-ih letih izdal že drugo knjigo. Prva nosi naslov Besedna artilerija, druga pa Rojstvo lepega. Pravi, da verjetno ni zadnja. Gre za skupek izbranih kolumen, ki so nastajale za revijo Stop, z njimi pa je nizal dogodke svojega življenja brez sramu, brez strahu, kaj si ljudje mislijo o njem, »da bi lahko pristno pokazal sebe na nek način kot tistega, ki vstopa v drugega človeka, vstopa v odnose tudi takrat, ko gre na potovanje. Ko se ugasnejo televizijske luči in na nek način ponudi priložnost človeku, da ga intimno spozna.«

»Včasih je bilo res zahtevno. Včasih sem lovil deadline, včasih sem si pa zares lahko vzel čas. Včasih so kolumne nastajale nekje v Andih v Peruju ali v Združenih arabskih emiratih, potem v Jeruzalemu, včasih pa zgolj na domačem naslonjaču. Včasih si misliš, da v tednu, ki se je iztekel, da se ti ni nič zgodilo, a se ti je ravno tedaj zgodilo največ in to je tudi povabilo bralcu, da se ustavi. Ker v življenju, v katerem živimo, imamo občutek, da nas sama družbena norma sili v to, da nenehno hitimo, da se nam nekam mudi, lovimo roke, to pa je v bistvu priložnost, da človek se ustavi in se zamisli. In tudi ko se bodo ljudje bralci sprehajali skozi mojo knjigo, se lahko ustavijo, kjer si želijo, se ustavijo, preberejo, morda razmislijo, nadaljujejo ali pa enostavno odložijo knjigo. In o tem premišljujejo.«

Gre za drobce, trenutke življenja, ki so ujeti na papir. »Se prav spomnim, kako sem v New Yorku hodil po ulici, srečal brezdomko, ki me je dobesedno kupila s svojim nasmehom. V trenutku sem odložil suknjič, ji ga poudaril in to je bil en tak majhen moment, za katerega bi človek rekel, zakaj je sploh pomemben, ampak ti en elementarni drobec solidarnosti da občutek, da lahko nekaj narediš za človeka in da v zameno za to ne pričakuješ ničesar.«
Nejc pravi, da s knjigo ne želi idealizirati, čeprav vsi stremimo k temu, da smo nekomu vzor. V njej opiše tudi težje trenutke. »Če se samo spomnim, kako sem v obdobju morda dveh tednov doživel tri pretrese: smrt v družini, tragično vojno na Bližnjem vzhodu, ki še danes obremenjuje ves svet, in poklicno degradacijo. Vse to opisati je precej težko, ampak se moraš s tem soočiti, dati priložnost za žalovanje, dati priložnost, da preboliš na način, da je to del tvojega stvarstva in da ne bežiš pred njim.«

Rojstvo lepega je druga knjiga, prejšnja je Besedna artilerija. Na vprašanje, ali sta deli podobni, Nejc Krevs takole odgovori: »Verjetno bi po formatu bi lahko rekli, da so določene podobnosti, saj je tudi prejšnja knjiga ponujala možnost, da si jo odprl, kjer si želel, kar pomeni, da so bile v njej kratke kolumne. Je pa res, da morda ne toliko osebne. V njej je bila v ospredju bolj družbena dinamika, bila je zrcalo družbi, medtem ko pri Rojstvu lepega nastavljam zrcalo tudi sebi in na nek način tudi bralcu.« Ob tem se je zahvalil tudi za odlično recenzijo Boruta Pahorja. »Predsednik Pahor je bil osebnost, s katero sem sam dozorel, saj me je s svojo uglajenostjo, svojo kulturo dialoga, povezovanjem enostavno navdušil. On je tisti, ki je nekako razumel, da moramo preseči delitve, da bi lahko Slovenijo res razvijali v neko napredno, moderno, zahodno, liberalno demokracijo, kjer bodo spoštovane človekove pravice, vladavina prava, svoboda veroizpovedi, razvoj tržnega gospodarstva.«

Nejc Krevs tako s knjigo stopa na drugo stran, ne le opisuje dogodkov in o njih poroča, ampak postane kreator. Kako sam to vidi? »Vedno sem skušal začiniti vsak moj ustvarjalni izdelek, kar pa ne pomeni, da bi prestopil prag profesionalnega ali pa profesionalno dopustnega. Želim si, da ljudje dobijo občutek, da torej sem tukaj, sem dostopen, da se ne zapiram in ne želim torej ustvarjati podobe, ki je samo na ekranu ali samo pred radijskim mikrofonom.« Bo pa kmalu postal tudi očka, zato mu ob tej priložnosti iskreno čestitamo.