Škof Saje: Ni naključje, da je papež Frančišek v Gospodu zaspal prav v tem svetem času

Novice | 25.04.2025, 09:01 Marjana Debevec

Po stolnih cerkvah v teh dneh potekajo maše zadušnice za papeža Frančiška. V mariborski stolnici jo bo nocoj ob 19-ih daroval nadškof Alojzij Cvikl. V murskosoboški stolnici bo ob 18-ih molitvena ura, uro pozneje pa sveta maša, ki jo bomo prenašali. Tudi na Brezjah bo nocoj ob 19. uri sveta maša za pokojnega papeža, pol ure pred tem pa molitev rožnega venca. Novomeški škof Andrej Saje pa je mašo za pokojnega papeža daroval že sinoči. Življenje in delovanje papeža Frančiška je povzel v treh besedah: živel je vero, oznanjal je upanje, utelešal je ljubezen.

OBJAVLJAMO CELOTEN NAGOVOR ŠKOFA ANDREJA SAJETA:

Zbrali smo se pri evharistični daritvi, da se v molitvi zahvalimo, spomnimo in Božjemu usmiljenju priporočimo našega ljubljenega brata, svetega očeta Frančiška. Njegovo srce je utihnilo na velikonočni ponedeljek – v svetlobi vstajenja, tik zatem, ko Cerkev z močnim glasom zapoje: Kristus je vstal! In to ne more biti naključje!

Njegovo življenje in njegova smrt vsebujeta enako sporočilo: temelj našega življenja je Božja ljubezen, ki je močnejša od smrti.

Ni naključje, da je papež Frančišek v Gospodu zaspal prav v tem svetem času. Ves njegov pontifikat je bil zaznamovan z oznanjevanjem živega Kristusa – Boga, ki vstopa v človeško trpljenje, ga objame in preoblikuje s svojo ljubeznijo.

In zdaj, ko je njegov zemeljski hod dosegel svoj konec, verujemo, da je stopil v objem tega istega vstalega Gospoda, o katerem je toliko govoril, ki ga je ljubil in mu zvesto služil.

Praznovanje velike noči ni le spominjanje. Je vrhunec sosledja predhodnih dogodkov, ki v temelju oblikujejo vsakega izmed nas. Velika noč vsako človeško smrt obsije z novo lučjo. Kristus je vstal – in z njim vstaja upanje. Z njim smrt nima več zadnje besede.

»Če pa Kristus ni vstal, je vaša vera prazna [..]. Toda Kristus je vstal.« (1 Kor 15,17.20) – Apostol Pavel v tem odlomku poudarja, da je Kristusovo vstajenje temelj našega upanja. Brez njega bi vera izgubila svojo moč, a ker je Kristus resnično vstal, smo tudi mi poklicani v novo življenje.

Vera, upanje in ljubezen v papežu Frančišku

Če bi življenje in delovanje papeža Frančiška želeli povzeti v nekaj besedah, lahko povzamemo: živel je vero, oznanjal je upanje, utelešal je ljubezen. Pričeval je o nadnaravnih, Božjih krepostih.
Vera je bila preprosta, a trdna kot skala. Vse, kar je govoril in delal, je izviralo iz njegovega osebnega srečanja z Jezusom. Njegova molitev ni bila oddaljena, visoka teologija, ampak intimen pogovor z Gospodom; dialog prijatelja s prijateljem. Vera ga je vodila, da se je približal vsakemu človeku, še posebej ljudem na robu – ker je v vsakem videl Božjo podobo.

Upanje – Notranje upanje, ki se ni zlomilo sredi preizkušenj, kritik in nepopolnosti sveta. Papež Frančišek je verjel, da Sveti Duh deluje tudi tam, kjer mi tega ne vidimo. Zato nas je vedno znova vabil: Ne pustimo si ukrasti upanja! Bil je pričevalec vstajenjske skrivnosti, ki se zgodi tiho, v srcih ljudi, v skritih kotičkih življenja.

Ljubezen je bila morda najbolj prepoznavna in najbolj globoka njegova lastnost. Ljubezen, ki ni ostajala pri besedah, ampak se je sklanjala k številnim ljudem, dotikala se je ranjenih in ljudi na različnih obrobjih.

Papež Frančišek je živel ljubezen, ki je poslušala in odpuščala. Ljubezen, ki ni nikogar izključevala. V njegovi osebnosti smo srečevali pristno ljubezen, ki je znala jokati z jokajočimi in se veseliti z veselimi.

Vera v Boga je konkretna

Bratje in sestre! Gospodu smo hvaležni za dar življenja papeža Frančiška. Z njegovim odhodom k Očetu se poslavljamo od vrhovnega voditelja Katoliške Cerkve in Kristusovega namestnika na zemlji ter človeka globokega sočutja, ki je po Jezusovem zgledu za svoje življenje izbral pot služenja, ljubezni in miru.

Papež Frančišek je v svojem pontifikatu nesebično služil Cerkvi in vsemu človeštvu. Učil je, da je vera v Boga zelo konkretna ter tesno povezana z našo odgovornostjo do sveta in ljudi. Njegov poziv k večji solidarnosti, spoštovanju dostojanstva vsakega človeka, skrbi za naš planet kot skupni dom ter podpora revnim in zapostavljenim, so bile vrednote, ki so oblikovale njegovo duhovno poslanstvo.

Z iskrenostjo, ponižnostjo in globokim razumevanjem evangeljskih vrednot je bil zgled vere, upanja in ljubezni za kristjane in vse ljudi odprtega srca. (prim. Izjava predsednika SŠK Andreja Sajeta ob smrti papeža Frančiška, 21. 4. 2025).

K utrjevanju vere v vstajenje nas spodbuja današnja Božja beseda (Lk 24,35–48). O vstajenju pričujejo očividci, ki so bili z Jezusom in se jim je prikazal po vstajenju. Vstali se nenadoma pojavi med apostoli in učenci. To prikazanje vzbuja presenečenje in strahospoštovanje. Človek v fizičnem telesu ne more vstopiti skozi zaprta vrata.

Zbrani najprej mislijo, da vidijo duha. Toda tisti, ki se jim prikaže, ni duh, ampak Jezus sam. Gospod pokara dvomljive in prestrašene ljudi ter jih povabi, naj se sami prepričajo o resničnosti, da je on sam.

Polni veselja še vedno ne morejo verjeti. Drugo srečanje z vstalim Jezusom jih prepriča: prosi jih za hrano in pred njimi je. S tem dvojnim dokazom jim Gospod sam pokaže resničnost telesnega vstajenja. Naj nam pot vere živih prič vstajenja pomaga, da tudi mi premagamo dvome in strahove, v življenju prepoznamo Jezusa in ga sprejmemo za nepogrešljivega sopotnika.

V trenutku slovesa od papeža Frančiška in njegovega prehoda v Očetovo hišo molimo za njegovo dušo, da bi zaživel polnost Božje ljubezni in miru. V času, ko svet in Cerkev potrebujeta enotnost in mir, ga bomo ohranili v spominu kot človeka, ki nas je učil, kako biti bliže Bogu, kako verovati in utrjevati upanje v večno življenje. 

Naj bosta njegovo pričevanjsko poslanstvo pastirja vesoljne Cerkve in zgled vere za vse nas trajen navdih za življenje po evangeliju in trdno vero v večno življenje.

Naj nas v trenutkih slovesa opogumljajo papeževe besede: »Večno življenje se začne že v tem trenutku, začne se skozi vse življenje, ki je usmerjeno v trenutek dokončnega vstajenja. In že smo vstali, pravzaprav smo s krstom vključeni v Kristusovo smrt in vstajenje ter smo udeleženi v novem življenju, ki je njegovo življenje.« (Kateheza, 4. 12. 2013)