Papež Frančišek | (foto: Vatican Media)
Usmiljeni Samarijan našega časa – papež Frančišek
Komentar tedna Primož Lorbek
Ko se svet poslavlja od papeža Frančiška, ostaja svetla sled nekoga, ki ni želel biti zgolj nekdo na vrhu, temveč brat, oče in predvsem pastir. Svet se poslavlja od človeka, ki je – kot usmiljeni Samarijan – znal ustaviti svoj korak, pogledati ranjenega in se mu skloniti.
Bil je papež, ki je izbral bližino namesto vzvišenosti, dotik namesto distance, ranljivost namesto moči. Bil je Frančišek – kot svetnik, po katerem si je izbral ime ki je bil znan kot »asiški ubožec« in je svoje življenje posvetil služenju pomoči potrebnim.
Cerkev kot poljska bolnišnica
Svojo vizijo Cerkve je začrtal že zelo zgodaj: Cerkev mora biti kot poljska bolnišnica ... torej tista, ki je prva pri ranjenih, torej tista, ki je blizu tistim, ki trpijo. To ni bila zgolj metafora, ampak smer njegovega pontifikata: od struktur k ljudem. In prav ta prehod je najlepše utelešen v liku usmiljenega Samarijana, ki se ne ukvarja z vprašanjem, kdo je pretepel človeka na poti, ampak s tem, kdo potrebuje pomoč.
Papež Frančišek si je torej želel, da je Cerkev tam, kjer ljudje krvavijo, in evangelij, ki naj ne ostane na papirju, temveč gre ven – na ulico, k ljudem. Frančišek je duhovnike vedno znova vabil, naj bodo pastirji, ki so blizu svojim ljudem, ne pa upravitelji, ki vladajo iz zatohle in hladne pisarne.
Lahko bi dejali, da gre za pastoralni zasuk in tudi pri samem razmišljanju o teologiji je papež Frančišek dejal, da teologija ne more ostati na pisalni mizi. Ne sme biti več abstraktno ponavljanje shem preteklosti, ampak mora postati dialoška, odprta, predvsem pa usmerjena navzdol – h konkretnemu človeku.
To je teologija pastirja, ki se ne boji vonja ulice – in prav to je Cerkev, ki jo je Frančišek želel: sinodalna, sodelovalna, vključujoča.
Moralni teolog in duhovnik dr. Gabriel Kavčil je dejal: "Če bodo papeževa opozorila pomagala pri tem, da se predavatelji teoloških ved in pridigarji zamislimo nad svojo razumljivostjo pri podajanju teologije, torej nad tem, ali ljudje sploh razumejo, kaj jim hočemo povedati (...) – bo že veliko storjenega."
Papež Frančišek ni nikoli želel biti prepoznan po novosti nauka, temveč po svežini evangeljskega pričevanja. Njegov pontifikat, čeprav izrazno drugačen, se jasno nadaljuje v nauku svetega Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., zlasti v temeljih antropološke resnice o človeku, zakramentalnega življenja, nerazvezljivosti zakona, ljubezni do evharistije in obrambe dostojanstva človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.
Zapušča nas kot pastir, ki je odprl vrata. Ki nas je spomnil, da biti kristjan ne pomeni imeti prav, ampak imeti srce, ki ljubi in spoštuje.
Morda je res papež Frančišek to pokazal na drugačen način, da je lahko slog tudi drugačen, a vedno ostal zvest temu, kar Cerkev v svojem bistvu je: Kristusovo telo v zgodovini, vodeno po Svetem Duhu. Papež Frančišek je to kontinuiteto živel, a jo je tudi utelešal na svoj način, tako kot to stori vsak papež. S tem ni razbil enotnosti Cerkve, ampak jo je obogatil s svojo izkušnjo, ponižnostjo in evangeljskim žarom.
Vprašanje zvestobe pristnemu cerkvenemu nauku je bistveno vprašanje poslanstva vsakega Petrovega naslednika. Papež ni lastnik resnice, temveč njen varuh in služabnik.
Nauka ne ustvarja, ampak ga z avtoriteto razlaga – vedno v povezavi s Svetim pismom, tradicijo in cerkvenim učiteljstvom. Ta trojna povezanost – s Kristusom, Cerkvijo in resnico – je srce cerkvenega učiteljstva. Papež Frančišek je to zvestobo živel, morda ne vedno na način, kot so nekateri pričakovali, a v duhu hermenevtike. Ni prinašal 'novega nauka' in ni spremenil nobene temeljne dogme vere – ne na področju morale, ne glede zakramentov, ne v družbenem nauku Cerkve. Njegov pristop je bil pastirskega značaja, ne doktrinarno samovoljen. Njegov jezik je bil nov, a vsebina močno evageljska.
Od papeža Frančiška smo se poslovili v velikonočnem času. Zagrebški nadškof in metropolit msgr. dr. Dražen Kutleša je dejal: "Trpljenje papeža Frančiška je bilo trpljenje pastirja, ki trpi za svojo čredo zaradi notranje bolečine, ki izvira iz nerazumevanja, odpora in nesprejetosti – celo znotraj same Cerkve. Papež Frančišek je bil pogosto izpostavljen očitkom in obtožbam z različnih strani: nekateri so ga imeli za preveč 'modernega', drugi za premalo 'progresivnega'; eni so mu očitali bližino z ljudmi na obrobju, drugi molk ob ideoloških napadih. Ni trpel zaradi zunanjega preganjanja, temveč zaradi bremena službe. V njegovih govorih in tišini se je čutila teža odgovornosti za duše, ki so mu bile zaupane kot Petrovemu nasledniku."
Frančišek je živel to, kar je oznanjal: Cerkev kot 'poljsko bolnišnico', ponižnega pastirja, ki se odpoveduje moči in zunanjemu sijaju.
In zdaj?
Zapušča nas kot pastir, ki je odprl vrata. Ki nas je spomnil, da biti kristjan ne pomeni imeti prav, ampak imeti srce, ki ljubi in spoštuje. In se zavedati, da je Bog Oče, ne nadzornik in da je Cerkev mati Cerkev, ne sodišče.
Papež Frančišek nas zapušča z eno veliko prošnjo – da se ne vrnemo nazaj. Da ne zaklenemo vrat, ki jih je odprl. Da ne pozabimo, da nas mora voditi, bližina. In predvsem: Da ohranimo Cerkev, ki diši po bližini človeku in Kristusu.
