Globine – Dialog z ateizmom #3: Ali je verovati razumno? #videopodkast

Globine | 11.03.2025, 21:10 Robert Božič

V tretji epizodi podkasta »Dialog z ateizmom« je Blaž Lesnik gostil ateista g. Simona Rigača in jezuita p. Damjana Ristića, pogovoru pa je dal naslov: »Ali je verovati razumno? Debato je odprlo vprašanje: »Ali je verovati razumno, ali je verovati racionalno, kaj sploh pomeni biti racionalen? Ali vera nujno nasprotuje razumu ali obstajajo primeri, kjer se lahko razum in vera tudi dopolnjuje ta? Kaj pravita?«

Najprej se je oglasil g. Simon Rigač: »Jaz nisem nikoli razumel vere kot nekaj racionalnega, nisem je razumel tudi kot nekaj iracionalnega, bolj sem je razumel kot nekaj izven racionalnega ali pa nadracionalnega... V tem smislu, da to nima neke neposredne povezave s to našo razumnostjo, ker tukaj vendarle gre za neko zaupanje. Vera je zaupanje, se pravi ti verjameš, to pomeni, da tega ne moreš v celoti racionalizirati, to ni znanost, kjer bi rekel, zdaj imam pa točno dokaz za Boga in tako naprej, tega ne vidim, tako da tega ne razumem, zato me zelo zanima, na kakšni podlagi pravzaprav vidite to racionalnost vere, kakšen je vaš pogled na to?«

Jezuit p. Damjan Ristić mu je odgovoril: »Ja, jaz bi tako rekel, malo skozi zgodovino krščanstva, je bilo to vprašanje ateizma vedno prisotno, pravzaprav tudi v filozofiji... To ni nekaj novega, ... tako da ta vprašanja so pomembna in zradi tega so se tudi filozofi, ki so bili recimo večinoma krščanski, iz prvih stoletij in potem tudi visoki srednji vek, zustavljali ob racionalnosti verovanja,... ne če je verovanje opravičeno z racijem, pač pa da to, kar jaz verjamem, potrebuje tudi neke vrste racionalno prevolitev, konsens. Se pravi, če res rečem Bog, potem moram razumeti, kaj sem rekel. Se pravi, nisem rekel nekaj povšrek, ampak če vrjamem v Boga, potem skušam razumeti, kaj je to ali pa kakšno Bitje je to, oziroma če govorimo o Bitju na isti način kot vse ostalo, kar biva, vesolje ali pa tako, ne?«

P. Damjan je tudi pojasnil, da je krščanstvo naredilo en velik korak » naprej od, recimo, verovanja v neko božanstvo, ki vlada planetu ... ali pa ki zahteva točno določene točne oblike vedenja. Krščanstvo je Jezusov navk, Boga imenuje Očeta, izgovarja to, kar je nedoumljivo, kot razodetje. Bog, ki je nedoumljiv, je izrečen kot Oče, kar ima posledice seveda odnosne, kako se do tega Boga, do nespoznatnega vedem, kako ga dojemam...«

Zelo zanimivo je bilo slišati tudi odgovor g. Simona na Blaževo vprašanje, kako kot ateist dojema Boga.

»Kako dojemam Boga? ... Jaz si v bistvu ne predstavljam tega, da obstaja neka nadnaravna sila, nek nek Bog Oče, kar koli, ki je vsemogočen in ki dela tole Zemljo in tako naprej... Predstavljam pa si, da je to neko bitje, ki ljudem prinaša neka olajšanja, da jim neki pomaga. Pa tudi razumem, zakaj verjame, ker če gledamo zdaj, če si neki ne znaš razložiti, potem imaš občutek, da je pač nekdo to mogel narediti. Če pogledamo dejansko vesolje ali pa v življenje ali pa na planet ali pa med ljudmi, da se gledamo, seveda je to tudi zame vse čudežno in čudovito, me fascinira. In me zanima, zakaj je tako in sem radoveden, zakaj je tako in mi je res, življenje mi je lepo, mislim, hvala Bogu, ja rečem hvala Bogu, da je tako, da sem lahko prišel v svoja leta, pa da rečem, da sem že doživel nekaj, tako da gledam zelo pozitivno na življenje in na vse to...«

Pogovor je bil seveda veliko širši, v njem pa so se dotaknili tudi naslednjih tem:

• Zakaj nekdo vztraja pri svojih prepričanjih (kakršnakoli že so), kakšni so torej njegovi argumenti ali vzgibi?
• Veliko ljudi verjame, ker jim vera pomaga osmisliti življenje ali jim daje moralni okvir. Ali je lahko tak razlog za verovanje racionalen, četudi morda ni podprt z empiričnimi dokazi?
• Kaj pa številni znanstveniki v zgodovini in danes, ki verjamejo v Boga? Je njihova vera vplivala na njihova odkritja, pomembna za vse človeštvo, ali je bila ločena od njihovega znanstvenega dela?
• Kaj pa čustva - kakšno vlogo imajo pri opredelitvi - bodisi za teizem ali ateizem?

Vabljeni k ogledu celotne epizode.