Križ, post | (foto: Pixabay)
Postni čas je kakor zdravstveni dom
Cerkev na Slovenskem s. Meta Potočnik Rok Mihevc
Letos so se slovenski škofje odločili, da vsak od njih napiše pismo duhovne spodbude. Koprski škof Peter Štumpf je v uvodu uporabil primero, da je postni čas kakor zdravstveni dom, kamor se nagnetemo v svojih tegobah, da bi ozdraveli. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl pa se je navezal na sveto leto in zapisal, da romar ni turist, ki zgolj opazuje, niti potepuh, ki tava brez smeri. Nasprotno, kristjan je romar, ki hodi z zaupanjem, prožnostjo in budnostjo, zato je Cvikl poudaril spravo, čuječnost in priložnost za umirjenost v prehitrem tempu našega časa.
Škof Peter Štumpf v svojem sporočilu opozarja na post besed in sporočil in se sklicuje na papeža Frančiška, ki nas opozarja, da kletve, obrekovanje in opravljanje kličejo v bližino hudobnega duha in s seboj prinašajo tudi smrt. Jezik je organ, ki poživlja duha in srce, lahko pa je tudi hud rabelj, ki uničuje bližnjemu ime, nemalokrat tudi življenje. Smeti slabega govorjenja in sporočanja so kot pepel, ki ga veter nanese na obleko. Težko jo je potem očistiti. Pravi orkan raznašanja slabih besed in sporočanja so digitalni mediji in forumi. Uničujejo dobra imena, ponižujejo, povzročajo sovraštvo in pri prizadetih tudi misel na maščevanje. Kot protistrup škof Štumpf predlaga odločitev postnega časa: ali bomo svoje oči in misli imeli vsakodnevno prilepljene zgolj na besede in sporočila o nasilju in smrti ali pa bomo izbirali dobre besede in vsebine in napravili kaj za pomirjenost v nas in med ljudmi.
Preberite celotno pismo škofa Štumpfa.
Smeti slabega govorjenja in sporočanja so kot pepel, ki ga veter nanese na obleko. Težko jo je potem očistiti.
Prav tako nas k boljšim odnosom vabi nadškof Alojzij Cvikl, da bi po Jezusovem zgledu prestopili tržno logiko odnosov »jaz tebi, ti meni«, in da bi delali dobro in odpuščali in poravnali zamere, ker je bilo najprej nam odpuščeno. Opozarja še na eno človeško lastnost, za katero pravi, da smo jo izgubili. To je potrpežljivost. Način življenja nas žene v naglico, kjer ni prostora za srečevanje, pogovor in skupnost. Nepotrpežljivost vodi v nemir, živčnost in celo nasilje. Ko pa pogledamo naravo, vidimo, da vse poteka v svojem ritmu: letni časi se menjavajo, plodovi zorijo postopoma, življenje ima svoj naravni tek. Bog nas s tem uči potrpežljivosti, ki je sad Svetega Duha in znamenje upanja. Spomnimo se na sv. Frančiška Asiškega, ki je v svoji Hvalnici stvarstva naravo doživljal kot veliko družino, kjer je sonce njegov brat in luna njegova sestra. Če bi znali potrpežljivo prisluhniti stvarstvu, bi v njem prepoznali Božjo modrost, ki nas uči, da vse raste in dozoreva ob svojem času. Ponovno odkriti potrpežljivost pomeni narediti nekaj dobrega zase in za druge, še zapiše nadškof Cvikl.
Preberite celotno pismo škofa Cvikla.
Odpustiti celo sovražniku, poravnati vse zamere – to je svetoletna logika, to je Jezusova logika.
Ob začetku postnega časa v jubilejnem Svetem letu nagovarja tudi celjski škof Maksimilijan Matjaž. Spodbuja vernike, naj svojo duhovno pot poglobijo s tremi ključnimi darovi: poslušanjem Božje besede, obhajanjem evharistije in prejemanjem zakramenta spovedi. Škof poudarja pomen Svetega pisma kot vira Božje modrosti, moč svete maše pri preobrazbi življenja ter zakrament svete spovedi kot pot k Božjemu usmiljenju. Ob tem poudarja skupnostno hojo Cerkve in vabi vernike na svetoletna romanja v stolnico, kjer lahko prejmejo posebne milosti. "Še posebej vas vabim na svetoletno romanje dekanij v stolnico, ki bo potekalo vsako postno soboto. Tam nas čakajo odprta sveta vrata. Ne samo tista velika vhodna, ampak tudi ona manjša, vrata odpuščanja in sprave, vrata spovednic. Skupaj želimo rasti kot Kristusova Cerkev."
Preberite celotno pismo škofa Matjaža.
Tri konkretne darove milosti bi vam rad položil na srce, da jih v tem letu še posebej negujete in uporabljate, da bo vaša romarska pot obrodila čim več dobrih sadov. To so poslušanje Božje besede ter obhajanje zakramentov evharistije in spovedi.
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore pa v pastirskem pismu poudarja pomen postnega časa kot duhovnega romanja, katerega cilj ni le obisk svetih krajev, temveč notranja preobrazba, ki se odrazi v vsakdanjem življenju. Pravi smisel posta ni premagovanje lastnih slabosti, temveč sodelovanje v Kristusovi zmagi nad grehom in smrtjo. Nadškof spodbuja k spravi z bližnjimi ter k življenju po evangeljskih vrednotah – ljubezni, odpuščanju in usmiljenju. Posebej poudarja pomen evharistije kot začetka in cilja duhovnega romanja, ki vodi v obnovljeno povezanost s Cerkvijo in bližnjimi.
Preberite celotno pismo škofa Zoreta.
To romanje nas bo pripeljalo do brata ali sestre, s katerim potrebujemo spravo, da se bova potem skupaj vrnila k oltarju in darovala svoj dar. To bo najtežje romanje ne samo našega postnega časa in našega svetega leta, ampak kar romanje našega življenja.
