Nosečnost, rojstvo, materinstvo | (foto: Marjon Besteman / Pixabay)
Otrok kot tržno blago?
Komentar tedna dr. Helena Jaklitsch
Vsako leto se 25. marca spomnimo naših mam. Taka je navada v Sloveniji, v nekaterih drugih državah praznujejo dan mamic kakšen drug dan. V Argentini na primer na tretjo nedeljo v mesecu oktobru, na Švedskem konec maja. Ampak na koncu ni pomemben datum.
Lepo je, da je vsaj en dan v letu še posebej namenjen mamam. Vsak izmed nas jo ima, čeprav so nekatere morda že prestopile prag večnosti. V svetu, kjer že desetletja agresivno prodira kultura smrti, ki sliši na ime »moje telo, moja pravica«, ni tako samoumevno, da smo danes tu in da živimo.
Zato je prav, da smo našim mamam hvaležni, ker so rekle »da« življenju. Morda je kdo med vami, ki svoje prave mame niti ne pozna. Ker je prezgodaj umrla, ker se je odločila za posvojitev, ker ... Toda hvaležnost ostaja, saj smo tu in živimo.
V posmeh materinstvu
Toda letošnji materinski dan je bil nekoliko drugačen. Zaznamovan je bil z obvestilom koalicijskih strank, da v parlamentarni postopek vlagajo spremembo zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, s katerim bodo omogočili zdravim ter samskim ženskam, da bodo lahko koristile možnost oploditve s pomočjo medicine. Na davkoplačevalske stroške, kakopak.
Zdi se, da so se še posebej potrudili, da je ta novica prišla v javnost prav na dan, namenjen materam. Sama namreč ne verjamem, da je bilo to naključje. Tudi zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja so napovedali v času, ko smo se kristjani veselili rojstva Božjega deteta, v božičnem času. Takrat v posmeh življenju, tokrat v posmeh materinstvu.
Ne enega ne drugega zakona si ne upajo peljati po ustaljenem postopku – prek vlade, ki je daljši, predvsem pa predvideva vključitev zainteresirane javnosti. Pri tem postopku je namreč potrebna tudi javna obravnava. To pomeni, da se predlog zakona predstavi javnosti, ta pa ima pravico izreči kritične pomisleke ali pa pohvale.
Taka drža ne čudi
Namesto tega so se odločili, da oba zakona – tako glede oploditve samskih žensk kot končanja življenja – vložijo kar poslanci sami in se tako izognejo kritičnemu javnemu soočenju. Taka drža seveda ne čudi. Že ves mandat se ta koalicija izogiba soočanju z opozicijo – ne le politično, temveč z vsemi, ki imajo morda drugačen pogled na to, kako rešiti posameznem problem, s katerim se kot država, kot narod in skupnost srečujemo. Da gre v primeru OMBP za uresničevanje ustavne odločbe, je prav slab izgovor za izogibanje kritični javnosti.
V parlamentarnem postopku je torej sprememba zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki bo omogočil samskim ženskam oz. ženskam, ki niso v paru ali pa so v istospolni zvezi, da – citiram enega od koalicijskih politikov - »same odločajo o svojem telesu in same odločajo, ali bodo imele otroke ali ne, in da jim sistem tudi to omogoči«. Si predstavljate ta absurd?
Na eni strani imamo bolne otroke, ki potrebujejo zdravljenje, sredstva za njihovo zdravljenje zbiramo ljudje dobre volje prek dobrodelnih koncertov in akcij, na drugi strani pa bomo iz zdravstvene blagajne financirali zdravim ženskam otroka. Ker je imeti otroka njihova pravica, sistem pa jim mora to omogočiti. Bolno.
Kaj pa pravice otrok?
Ampak, da ne bo pomote – saj ni denar tisti, ki je ključen v tem primeru. Stvar je veliko hujša, globlja. Otrokom se pod pretvezo, da so pravica, ki pripada vsaki ženski, vnaprej odvzema pravico imeti tudi očeta.
Tu se jasno razgalja sebična naravnanost sodobne družbe, kjer se človek postavlja v središče vsega. Kjer je »jaz« najpomembnejša beseda, vse drugo pa se mora temu »jaz-u«, torej meni in mojim muham in zahtevam podrediti. Briga me ob tem otrok, njegove pravice, njegove potrebe za zdrav in celovit duševni in duhovni razvoj. Jaz, jaz in še enkrat jaz.
Na Radiu Ognjišče, v Družini, v cerkvi smo neštetokrat že slišali, da je otrok dar, ki se ga ne da izsiliti. Res je dar, toda očitno se ga da tudi izsiliti. V zgodovini do sedaj ni nikomur prišlo kaj takega na misel, to je umotvor današnje moralno in vrednostno razkrajajoče se družbe, ki je postavila sebičnost človeka v središče vsega.
Seveda tej sebičnosti ne rečemo sebičnost, ampak »biti v stiku s seboj, čas zase«. Sebe smo postavili na piedestál, otroka pa popredmetili do te stopnje, da je samo še blago, ki ga lahko naročim kadarkoli in pod katerim koli pogojem. Sama večkrat pomislim, da bo nekoč prišel trenutek, ko bo eden od teh otrok, ko bo odrasel, tožil državo, ker mu je ta zaradi takih odločitev vnaprej odvzela pravico do očeta. In mu bom dala prav. Upam le, da bodo odškodnino takrat plačevali tisti, ki so taki krivici odprli pot.
