Upanje

Komentar tedna | 21.03.2025, 15:40 ddr. h.c. Marko Pavliha

Hčerka, sin in zet so mi za božič podarili Frančiškovo čudovito avtobiografijo s pomenljivim naslovom Upanje, ki jo je iz italijanščine v angleščino prevedel Carlo Musso, v slovenščini pa bo izšla letos.

Papež nam je zaupal svojo osebno zgodbo, ključne trenutke pontifikata in premisleke o aktualnih perečih vprašanjih, kot so vojna, spolne zlorabe, migracije, okoljska kriza, internetne pasti, vzgoja, družina in prihodnost Cerkve. Knjiga je nastajala šest let in je bila prvotno načrtovana za objavo po njegovi smrti. Hvala bogu je izšla prej, kajti prav ima Jorge Mario Bergoglio, da prav zdaj potrebujemo takšno spodbudo, ko nam ne gre dobro, da bi verjeli, da nas čaka boljše.

Frančišek pogosto poudarja pomen upanja v življenju posameznikov in skupnosti. V govoru ob začetku letošnjega jubilejnega leta je Cerkev pozval, naj postane "romar upanja", kar pomeni, da naj verniki prenovijo krščansko življenje in postanejo priče upanja, ki nikoli ne razočara. Veselje je neločljivo povezano z upanjem in poslanstvom; prinašati upanje pomeni ponuditi soljudem živo besedo, ukoreninjeno v evangeliju, ki tolaži in odstira nove poti.

V buli o napovedi svetega leta z geslom "Upanje ne osramoti" je papež pojasnil izbiro gesla in izpostavil, da upanje živi v srcu vsakega človeka kot želja in pričakovanje dobrega, navzlic nepredvidljivi prihodnosti. Želi si, da bi sveto leto za vse postalo priložnost za poživitev upanja, pri čemer nas Božja beseda vodi k iskanju razlogov zanj.

Sveti oče torej doživlja upanje kot ključno silo, ki nas vodi skozi sodobne izzive. Zato ga moramo deliti z drugimi in tako prispevati k boljšemu in pravičnejšemu svetu. Vse se rodi, da zacveti v večnem pomladnem času, zategadelj je naši bodočnosti ime Upanje.

Upanje je ena najmočnejših človeških lastnosti. Je tista nevidna energija, ki nas dviguje v najtežjih trenutkih in žene naprej tudi ko se zdi, da je pot pred nami zatemnjena. Gre za notranje prepričanje, da kljub oviram, bolečini in negotovosti obstaja nekaj lepšega, kar nas čaka na obzorju.

Upanje ni zgolj pasivno pričakovanje srečnih okoliščin, ampak je aktivno stanje duha. Je odločitev, da se osredotočimo na možnosti in ne na prepreke, na rešitev in ne na problem. Pogosto ga povezujemo s pogumom, ker zahteva vero v neznano in pripravljenost, da se soočimo z izzivi. Zatorej upanje ni zgolj čustvo, temveč dejanje volje, ki preobraža naš način razmišljanja.

Zgodovina nas uči, da je upanje ključno za preživetje. V obdobjih vojn, naravnih nesreč in osebnih stisk je bilo prav upanje tisto, ki je posameznike in skupnosti bodrilo pri iskanju rešitev. Ljudje, ki so kljubovali najtežjim razmeram, so pogosto pripovedovali, da jih je ravno vera v boljši jutri ohranjala pri življenju. Upanje ni samo preživetje, temveč je tudi iskanje smisla. Človek lahko prenese skoraj vse, dokler verjame v nekaj, kar presega trenutne okoliščine.

Vendar pa upanje ne pomeni zanikanja realnosti. Nasprotno, zahteva od nas, da priznamo težave, se z njimi soočimo in obenem iščemo izhode. Upanje nas spodbuja k iskanju sprememb in izboljšanju. Brez njega bi izgubili voljo do ukrepanja in omahnili v brezno obupa.

Eden najbolj navdihujočih vidikov upanja je njegova sposobnost, da se širi. Ena sama iskrica upanja lahko prižge tisočere plamenčke; ko nekdo izkaže solidarnost in podporo v težkih časih, s tem pogosto prebudi upanje tudi v drugih. To je še posebej vidno v kriznih situacijah, ko se ljudje povežejo, da bi premostili tegobe.

A upanje je tudi ranljivo. Lahko ga zatrejo ponavljajoči se neuspehi, razočaranja ali občutek nemoči. Zato je pomembno, da ga negujemo. Pot do ohranjanja upanja vodi prek drobnih dejanj, ki nas spominjajo, da lahko vplivamo na svet okoli sebe. Naj gre za preprosto prijaznost, pomoč bližnjemu ali negovanje lastnih sanj – vsako ljubeče dejanje, ki izraža vero v boljšo prihodnost, krepi upanje.

Upanje je luč, ki sveti v temi. Čeprav ne more vselej odstraniti vseh pregrad, nam pomaga uzreti rešilne prehode. Je opomnik, da je tudi v najtežjih časih mogoče najti smisel, lepoto in priložnost za rast. Kakor seme, posajeno v mrzlih tleh zime, tudi upanje potrebuje čas, da vzklije – toda ko se razcveti, lahko spremeni okolico.

Srčno upam in verjamem, da bo naš papež okreval.

Upanje je pogosto prepredeno s humorjem, kajti smeh ni le pol zdravja, marveč je tudi vrelec optimizma, še posebej, če se zmoremo ponorčevati iz samega sebe. V tem duhu nam papež pripoveduje šalo, ko naj bi med apostolskim potovanjem po Združenih državah Amerike prispel na letališče v New Yorku. Pričakala ga je ogromna limuzina in ker že zelo dolgo časa ni vozil, je poprosil šoferja, ali lahko poprime za volan. Premamila ga je hitrost in ko sta drvela po avtocesti, sta zaslišala sireno policijskega avta, ki ju je prisilil, da se zaustavita.

Pristopil je mlad policaj in ko je zagledal voznika, se je zbegano opravičil in odšel nazaj k svojemu vozilu, da pokliče nadrejenega.

"Šef, mislim, da imam problem."
"Kakšen problem?"
"Hja, ustavil sem avto zaradi prevelike hitrosti, toda v njem je človek, ki je resnično pomemben."
"Kako pomemben?", je zanimalo kolega, "a je župan?"
"Ne, ne, šef, več kot župan."
"Če je bolj pomemben kot župan, kdo je potem, guverner?"
"Ne, ne, še več ..."
"Toda ne more biti predsednik?
"Višji, se mi zdi."
"Daj no, kdo pa je lahko nad predsednikom?"
"Poglejte šef, ne vem točno, kdo je, ampak vse kar vam lahko povem, je to, da ga prevaža sam papež!"

Najmočnejše je tisto upanje, ki preraste v zaupanje v sočloveka, Boga ali višjo silo, da se bo vse rešilo tako, kot je namenjeno. Karkoli želimo izsiliti ali nekoga prisiliti, se bo običajno izkazalo za napačno, ker ne prihaja iz srca, marveč iz preračunljive glave.

Upam in verjamem v molitvi, da bo naš papež Frančišek hitro okreval in nam vlival upanja še na mnoga leta.

Bog vam daj zdravja in svežih moči, dragi in spoštovani sveti oče!