Misijonarkam pomagajo kateheti in mladi. | (foto: osebni arhiv)

PSI 2025: Toliko lepih sanj imamo ...

Radijski utrip | 24.02.2025, 07:42 Jure Sešek

Pred nami je »Pustna Sobotna iskrica 2025«. V sodelovanju z Misijonskim središčem Slovenije, smo za cilj letošnjega dobrega dela izbrali Angolo.

Angole je država v jugozahodni Afriki, ki na zahodu meji na Atlantski ocean, na severu na Kongo, na vzhodu na Zambijo, na jugu pa na Namibijo. Z darovi naših poslušalcev bi radi pomagali otrokom na novi misijonski postojanki, ki bo zrasla na obrobju mesta Huambo. Načrti so v rokah misijonark, med katerimi je tudi Slovenka s. Zvonka Mikec. Zdoma je že 49 let. Kot misijonarka je dvajset let delovala v Angoli, bila naslednjih deset let predstojnica Družbe hčera Marije Pomočnice v Mozambiku, zdaj pa je že tretje leto znova v Angoli.

V luči priprav na dobrodelno pustno soboto smo poklicali v Angolo in nastal je pogovor z misijonarko, ki nam je razkrila, kakšni so načrti misijonark, kako se veselijo darov naših poslušalcev in kam bodo le-ti namenjeni.

S. Zvonka Mikec, kaj boste ustvarjali, kaj bi radi naredili za otroke, ki prihajajo z obrobja, za dekleta, ki živijo v stiski, za malčke, ki nimajo drugega zavetja?

O, toliko lepih sanj imamo ... Pa ne le z njimi, tudi s povsem konkretnimi načrti že gledamo proti centru Angole, v mesto Huambo. Na njegovem obrobju smo lani uspeli kupiti veliko zemljišče, na katerem bo nastal center za otroke. Snujemo otroški vrtec, v načrtu sta tudi poklicni center in dom za dekleta, ki na poti za znanjem prihajajo s podeželja v mesto. Mnoge se znajdejo v težavah, ko pridejo v mesto na šolanje. Radi bi jim zgradili varno zavetje na obrobju dvomilijonskega mesta, ki grozi z mnogimi nevarnostmi. Naše zemljišče je na planoti nad mestom, ki ga je od daleč prav lepo videti. Gradile bomo na stičišču pomembnih poti, v središču Angole, blizu mesta, v katerem se križajo pomembne poti, tudi tiste, ki vodijo na že obstoječe misijonske postojanke naše skupnosti.

Takole je videti načrt zemljišča za nov misijon. © osebni arhiv

Kako je sicer s šolanjem otrok in mladine v vaši deželi?

Najtežje je globoko na podeželju. Ponekod obstajajo šole, ki poskrbijo za osnovno izobraževanje, za otroke tja do petega razreda. Mnogi nato ne zmorejo nadaljevati v oddaljenem kraju, kjer poteka pouk do osmega razreda, večini pa ni dano, da bi se odpravili v mesto do srednješolske izobrazbe. Posebej težko je za dekleta. Usoda večine je, da ostanejo v domači vasi, se poročijo pri petnajstih letih in ne morejo napredovati. V nobenem pogledu. V našem novem misijonskem centru bi radi pomagali, da bi se lahko izobrazilo čim več deklet, da bi se zmogle pripraviti na lepše življenje, da bi rasle v odgovorne žene in, da bi jim bilo dano spoznati, da znanje rešuje življenje.

S planote, na kateri bo zrasel nov center, se vidi veliko mesto Huambo. © osebni arhiv

Naša pomoč bo torej usmerjena v mesto Huambo. S. Zvonka, tako afriško zveni to ime mesta, ki je, slišim, na precej visoki nadmorski višini.

Ja, res je. Smo približno 1400 metrov nad morjem. Mesto se je nekdaj imenovalo Nova Lizbona in je tretje najbolj naseljeno mesto v Angoli. Kot glavno mesto province Huambo, se nahaja približno 220 km vzhodno od Benguele in 600 km jugovzhodno od Luande. Huambo je glavno vozlišče na poti, ki ji daje ime Benguelska železnica, ki poteka od pristanišča Lobito do Katange, najbolj južne province Demokratične republike Kongo.

S. Zvonka v pogovoru s prihodnostjo Angole, z otroki. © osebni arhiv

Glede na res veliko zemljišče, ki meri dva hektarja in na velike načrte pri gradnji vašega misijonskega centra, se zavedamo, da bodo zbrana sredstva, pa če smo še tako zelo optimistični, le del potrebne vsote za začetek del.

Gotovo, a prav vsak, še tako skromen dar, razumem kot delo ljubezni, ki bo pomagalo pri rasti našega novega misijonskega centra. Iskreno upam, da bo Slovenija tudi tokrat velikodušna, da bo, kot že tolikokrat doslej, pokazala dobro srce in zmožnost pomagati ubogim. V imenu vseh misijonarjev bi se rada zahvalila za vse dobro, kar se je doslej rodilo s Pustno Sobotno iskrico. Hvala tudi za pomoč prek vseh ostalih misijonskih dejavnosti, ki so nam pomagale že doslej. Mnogi otroci na različnih celinah imajo lepše življenje zaradi src slovenskih ljudi, mnogim ste že pomagali, množice pa še upajo na pomoč dobrih ljudi.

Sestra Zvonka, je človek v Angoli hvaležen? Kako to hvaležnost pokaže?

Najprej pomislim na hvaležnost otrok. V vsakem pogledu otroka, ki te sreča, ko pride na misijon, čutim, da je to pogled hvaležnosti. Hvaležen je, vesel je, da je lahko v šoli, vesel, do dobi malico. Morda ne reče hvala, pa vendar te pogleda tako, da začutiš hvaležnost, iskreno zahvalo. Oboje začutim tudi v srečanjih z odraslimi. Pogosto slišim: »Hvala, najlepša hvala, sestra. Ne vem, kaj bi bilo z nami, če vas ne bi bilo?« Težko je opisati, koliko različnih izrazov hvaležnosti smo deležni misijonarji. V krajih, kjer govorijo katerega od afriških jezikov, ki jih ne razumemo, pa spontano ploskajo z rokami. Vse to je zahvala za dobro delo, zahvala za odprto srce slovenskega človeka, ki preko nas pomaga nemočnim daleč od domače grude.

Pustna Sobotna iskrica bo na pustno soboto, 1. marca, vabila k darovanju s posebnim programom med deveto in petnajsto uro.

Misijonarka v vsakem nasmehu otroka čuti hvaležnost. © osebni arhiv

Jaz pa vem, da je hvaležnost z vaše strani dana predvsem Bogu, ki vam je pokazal to pot, Njemu, ki je iz vas naredil misijonarko, ki ji je uspelo toliko dobrih del, ki je doživela toliko uspehov na svoji poti. Sestra Zvonka, je lepo biti misijonarka?

Je, lepo je! Čudovito, navdušujoče, vsak dan bolj. Svojega poslanstva ne bi zamenjala za nič. Drži, da se je vsak dan treba žrtvovati, da so potrebne mnoge odpovedi, a v vsem, kar doživljam, ob tem, kar doživljam z ljudmi, predvsem z otroki, je toliko Božjega, da me prav dviguje, mi daje obilje notranje moči in navdušenje, da grem naprej. Ko doživljam radost ljudi, pa tudi, ko, na drugi strani, zrem v trpljenje naroda, me vse tako prevzame, da si mislim: »Res je, drži, da si le kapljica v morje vsega. Ena sama kapljica v morje za te ljudi, pa vendar, če te ne bi bilo, morda še te samcate kapljice ne bi bilo.« Taka resnica me vedno znova dvigne.

Ob sklepu pogovora je misijonarka zahvali za vse darove in prošnji za sodelovanje v letošnji Pustni Sobotni iskrici dodala še: »Najlepša hvala vsem tudi v imenu mojih sosester. Po vseh redovnih hišah v deželi molimo za vse dobrotnike, ki si bodo oglasili na pustno soboto in darovali po svojih močeh. Od novice, ko smo izvedele za letošnji pustni dober namen, vse sestre z našimi dekleti molimo za vse dobrotnike. Prosimo, da bi jim dal Bog velikodušno srce, ki nam bo pomagalo. Res, iz srca hvala vsem in vsakemu.«

Del preproste vasi na podeželju Angole. © osebni arhiv

Pustna Sobotna iskrica bo na pustno soboto, 1. marca, vabila k darovanju s posebnim programom med deveto in petnajsto uro. Prisluhnite in darujete. Iskrena hvala tudi v imenu vseh radijskih sodelavcev in sodelavcev Misijonskega središča Slovenije. Računamo na vas, ki nas doslej nikoli niste pustili na cedilu.