Neznani, ki je

Via positiva | 13.02.2025, 18:00 Nataša Ličen

Milada Kalezić je v duhovni avtobiografiji z naslovom »Vsa moja resnica je v Njem« opisala svojo pot iskanja duhovne pomiritve. Iskala je - kot na začetku vsi, smisel življenja, kaj početi v njem in z njim, kje najti svoje mesto. Ko je postalo zapleteno in težko, ko še ateisti rečejo: »Zdaj ti pa lahko samo še Bog pomaga«, pa je iskala nekoga -in kmalu zaslutila, da je to lahko samo Bog. Iskala sem nekoga, ki bi me res imel rad, ki bi me sprejel takšno kot sem.

"Kmalu ugotovimo v vseh odnosih, že kot otrok, pa potem v raznih razmerjih, v službi in to, vedno ostale moti kakšen si. Razmišljaš o tem, pa si misliš, saj nikomur nočem nič slabega, saj sem v redu. Delam kar se mi zdi najbolj prav. A kljub temu, slišiš, da si čuden, da bi lahko delal drugače, in potem si seveda užaljen in kmalu globoko prizadet. Nihče te zares ne vidi in ne razume. Samo Bog. Bog vidi v srce in v dušo, ljudje ne. Kljub velikim ljubeznim se ne moremo srečati in spoznati. Čeprav se trudimo in si tega tudi želimo. Ne moremo samo od Boga zahtevati, naj nas ima rad. Tudi sami se moramo zelo potruditi."

Milado lahko srečate na pričevanjih in predstavitvah knjige po Sloveniji. Prišla je na povabilo tudi na radio.

»Presenečena sem, najprej da se je ta knjiga sploh napisala. Ker meni se je ves čas zdelo, da jaz tega ne bi znala, kako bi se tega sploh lotila, kaj naj počnem, kako naj pišem, katere stvari ... , nek gospod mi je rekel, da je knjiga napisana zelo po žensko, da je vsega preveč. Pa sem si mislila, joj dragi gospod, ko bi vi vedeli, kaj vse je še bilo in koliko tega. Občutek imam, da so ljudje z izbranim zadovoljni. Knjiga je spisana zgoščeno, v njej so tisti glavni dogodki, ostalo pa - kot rečejo, drugič.«

Vedela sem, da mi stanj, občutij ni treba opisovati. Saj veste kako je v veri, pri odnosu z Bogom. Bog hoče, da je vsak v odnosu z Njim, takšen kot je.

»Knjigo sem pisala lastnoročno, s kulijem v zvezek. Vse življenje pišem dnevnik. Prijateljice so rekle, saj imaš zaradi dnevniških zapisov knjigo že napisano, pa to sploh ni res. V svojih dnevnikih sem našla zelo malo uporabne snovi. Ko sem jih znova brala, se mi je zapisano zdelo nenadoma tako izgubljeno, v glavnem tožbe. V svojem življenju sem iskala duhovno linijo, ne kronološke. Veliko sem molila in prosila za navdih. V knjigi gre torej za mojo duhovno pot. Sledila sem tej liniji.«

»Življenje ni avtocesta, kjer samo pritiskamo na plin, na kateri so trije pasovi in nihče nas ne moti. V glavnem se peljemo po makadamu, avto nagaja, in je treba po temi peš po pomoč, tako kot v življenju. Zato sem imela zelo našpičena ušesa, ko sem morala poslušati, da je blagoslovljena težja pot. »Če ni po tvoje, potem je to gotovo Božja volja.« Saj veste, v življenju se vsi trudimo, da je po naše. Ne, ne, če moramo živeti, kot nam ni všeč, je to gotovo Božja volja."

»Pravoslavni verniki veliko romamo v samostane, kar je bistveni del našega duhovnega življenja, kjer je toliko vsega, kar se ne dela - sedeti s prekrižanimi nogami, nositi kratke obleke, ne more biti tako ... pa dobro, pa zakaj ne?, in je bil vedno odgovor: »To ni blagoslovljeno.« Začuden si, saj v svetu je pa dovoljeno skoraj vse. Na koncu se je izkazalo, da imajo prav. Čeprav se sliši arhaično, srednjeveško. Bog žrtev vedno nagradi.«