Februar. S klicajem.

Komentar tedna | 18.02.2025, 14:24 Alenka Puhar

Februar je zame od nekdaj poseben mesec, ker sem se februarja rodila in datum rojstva ima v človeškem življenju pač poseben pomen. Letošnji februar me je pa dodatno zaposlil, saj so me zaradi okrogle in visoke številke zelo počastili. (Med drugim mi je zapel zbor uredništva Ognjišča!!) Ampak pred oči mi je prišlo in v misli seglo še nekaj februarskih dogodkov, ki so vredni kakšne naklonjene besede.

Z globokim sočustvovanjem sem se 12. februarja spomnila tega dneva leta 1944. Tisto zimo je čez Štajersko korakala velika enota partizanov, tako imenovana 14. divizija. Opotekali so se skozi visok sneg, iz enega spopada v drugega, iz manjše v vse hujšo tragedijo. Na koncu je ostala živa samo polovica, pa še ti preživeli so bili v glavnem bolni, ozebli, ranjeni. Dne 12. februarja 1944 zjutraj je partizanski fotograf Jože Petek, ki je bil na tem pohodu, posnel pretresljivo fotografijo. Ujel je kolono ljudi, ki se v snežnem metežu in vetru vzpenjajo navkreber, proti neveliki cerkvi. Z njo sem se, ne prvič v življenju, veliko ukvarjala poleti, ko sem sklenila napisati esej o tem vojnem drobcu. Objavljen je v knjigi V Rebulovem vetru, ki je ravnokar izšla. V Trstu.

Še o enem vojnem dogajanju sem veliko mislila. Februar leta 1945 je bil zadnji mesec delovanja zanimivega zdravnika, ki je operiral in zdravil ranjene partizane. To je bil dr. Lindsay Rogers, zdravnik iz Nove Zelandije, specialist za vojno kirurgijo, ki je prvo polovico druge svetovne vojne reševal ranjence v britanski vojski, leta 1943 pa je prišel v okupirano Jugoslavijo. Delal je na Visu, v Liki, Bosni, najdlje pa v Sloveniji, visoko v pragozdu na Rogu je imel bolnico, ki so ji dali ime Ajdovec. Konec februarja je od tam odšel in potem je napisal svoje spomine na ta čas in ljudi, ki jih je srečal, zdravil, se z njimi pogajal, jim kljuboval. Dolgo študijo o njem sem napisala, potem ko sem pošteno prevedla, kaj je o sebi in nas napisal. Gre za knjigo Partizanski kirurg, ki je izšla pred petimi leti. Zaradi nje sem užila precej hvale, a tudi veliko prav grdih in strupenih očitkov ...

No, pa da ne bom govorila samo o partizanskih časih ... Igor Omerza, ki se je pripravljal na mojo počastitev na zares nenavaden način – v vednost: postregel je s poročilom o tem, kaj so si udbovci mislili o meni – torej Omerza je na twitterju (Stasiland Slovenija) napovedal svoj nastop v Matici tudi s fotografijo, ne samo z besedami. Ta fotografija kaže Alenko Puhar leta 1982, ko je bila urednica Sobotne priloge Dela, v pisarni na Delu. V glavnem nič posebnega, sedi za pisalno mizo, pred njo papirji, v roki cigareta ... Hm! Pozornosti je vredno tisto za njo. Velik bel plakat, na katerem so zapisana imena vseh mogočih rockovskih in pankovskih skupin, saj gre za vabilo v Halo Tivoli, na koncert.

Naslov tega izjemnega dogodka, ki je bil 4. februarja 1982, je bil Solidarnost s Solidarnostjo, to je s poljskimi delavci, ki so se s sindikatom in stavkami uprli vladavini komunistične partije. Osnova plakata je bila kopija poljskega plakata iz ladjedelnice v Gdansku. Simpatije do poljskih delavcev med nami so bile silovite, tako rekoč vsesplošne. V mladinski organizaciji so sklenili, da bi vojaški udar, ki se je zgodil decembra 1981 in s katerim so zatrli Solidarnost, zaslužil javni protest, manifestacijo, demonstracije ...

Pregrešna misel! Ampak koncert – to bi pa mogoče šlo? To bi dovolili? Res je šlo. In velikanska množica ljudi je tistega četrtka, 4. februarja 1982, hodila iz centra Ljubljane proti Hali. Delovalo je kot mogočna demonstracija. V tej množici sem bila tudi jaz s svojo majhno hčerko. Za vsak slučaj sem jo ves čas močno držala za roko, v hali pa odpeljala visoko na galerijo, ker sem se bala, da bo prišlo do neredov in do posega policije ... Pa se to, hvalabogu, ni zgodilo. Bil je imeniten, zelo hrupen in živahen koncert. Ena od zabavnih stvari, ki se mi je vtisnila v spomin, je bil velikanski kup šinjelov, se pravi vojaških plaščev, sredi parterja. Na koncert je namreč prišlo veliko vojakov, ki jim je ob poplesavanju v tisti gneči hitro postalo vroče in so se začeli slačiti. Zrasel je prav impresiven sivomaslinast hrib!

A da se vrnem k plakatu. Zanimivo ni samo to, da se je tak precej subverziven plakat znašel na temnorjavi steni pisarne v Delu. Še bolj je važen podatek, da je bil prilepljen čez sliko tovariša Tita!

Maršalov portret je takrat visel v prav vsaki pisarni, Jakčev risan portret, pod steklom, v desetinah, stotinah kopij ... No, od začetka februarja 1982 je vsak, ki je prišel k urednici Sobotne priloge, prinesel članek ali samo prišel na pogovor, obstal tudi pred steno, kjer ni bilo tovariša Tita, ampak obrazi poljskih delavcev, imena rockovskih glasbenikov in logotip sindikalnega gibanja Solidarnost v daljnem poljskem mestu ... Nekateri obiskovalci so bili v hudi zadregi ... Kakšna predrznost! Nič čudnega, da so urednico na koncu leta 1982 dali na čevelj, kot se slikovito reče ...

Lep pozdrav na ta zadnji februarski dan! Še posebej tistim, ki imajo rojstni dan!