Z mladimi se je pogovarjala s srcem, letos bo dopolnila 90 let, redovnica je že 70 let

Naš gost | 02.02.2025, 09:24 Matjaž Merljak

Pred praznikom Jezusovega darovanja v templju, ki je tudi dan vseh redovnic in redovnikov, sem se pogovarjal z redovnico Gabrijelo Koncilija, šolsko sestro svetega Frančiška Kristusa Kralja. Večinoma je delovala v Trstu, tudi v Aleksandriji v Egiptu, zdaj je v Gorici. Rojaki jo imajo zelo v lepem spominu, otroke je učila verouk in jih pripravljala na zakramente, z njimi se je veliko pogovarjala in tudi brcala žogo.

S. Gabrijela Koncilija prihaja iz Mekinj pri Kamniku. Med drugo svetovno vojno so se preselili na avstrijsko Koroško, saj je od tam doma njena mama. Bila je modra žena, oče pa globoko veren. Imel je mizarsko delavnico, delal je tudi za mojstra Plečnika.

V družini je bilo 15 otrok. Polovica se je rodila na Koroškem, tako ta je bila naša sogovornica tudi pesterna, mama ji je takoj po rojstvu zaupala vsakega otroka.

V Rožu je obiskovala šolo. Vanjo so hodili peš, tudi po dve uri. To je bil čas, ko se v javnosti ni smelo govoriti slovensko. Zaradi tega jo je bilo včasih tudi malo strah. Lepe spomine ima na otroška leta na Koroškem, rada se v Št. Ilj vrne k sorodnikom in tudi k prijateljicam iz šolskih dni.

Za Bogu posvečene osebe je nadvse pomembno, da iščejo stalno povezanost s Kristusom.

V bližnjem Št. Petru spoznavala šolske sestre svetega Frančiška Kristusa Kralja ter se odločila, da jim bo sledila. Redovnice so v 15-letni deklici prepoznale pedagoški poklic. Poslale so jo na učiteljišče v Trst. Na primorsko podnebje se je hitro privadila, čeprav je imela močno domotožje.

Prvič je zapustila tržaški samostan, ko je odšla v noviciat in na študij literarnih ved v Rim. V tistem času je z redovnico s. Paulo d'Auria obiskovala najbolj revne družine v rimskih predmestjih. Takrat se je tudi spoprijateljila z nogometom. Videla je, kako se lahko mladim prek nogometa približa Kristusa. Nogometaš namreč ni individualist, samo v sodelovanju pride do uspeha, spoznava tudi, da so porazi sestavni del športa in tudi življenja.

Po vrnitvi v Trst je poučevala verouk v šolah in otroke pripravljala na prejem zakramentov. Ko je skrbela za otroke, ki so k sestram prihajali v varstvo po šoli, je na bližnjem igrišču kar v črni dolgi redovni obleki z njimi brcala žogo. Pri njenih urah je bilo zelo živahno, pustila je, da otroci govorijo in jih prisluhnila – s srcem.

Vedno je sanjala o misijonih. Želja se ji je uresničila po upokojitvi leta 1995, ko je odšla še v skupnost v Aleksandrijo. Tam je naučila arabsko in se seznanila z aleksandrinkami.

Nogometaš ni individualist, samo v sodelovanju pride do uspeha.

Nato se je vrnila v Trst, zdaj pa je v skupnosti v Gorici. Leta 2019 je prejela nagrado Nadje Maganja.

Pravi, da je za Bogu posvečene osebe, torej redovnice in redovnike nadvse pomembno, da iščejo stalno povezanost s Kristusom, da živijo in delajo kot jih on uči in se razdajajo za pomoči potrebne.

Seveda to ni edina letošnja jubilantka med slovenskimi redovnicami, še najmanj pri šolskih sestrah. Slednje bodo vse jubileje praznovale meseca avgusta v Repnjah pri Vodicah.