Jurij Bizjak se pred slovesom ozre na svoje škofovsko delo

Utrip Cerkve v Sloveniji | 29.01.2025, 08:00 Rok Mihevc

Škof Jurij Bizjak je v škofovski službi že več kot 25 let. Od leta 2012 je bil tudi koprski škof ordinarij. Iskreno se mu zahvaljujemo za več desetletno sodelovanje, saj smo bili nekako sosedje v isti hiši, predvsem preko Založbe Ognjišče. Alen Salihović ga je ob priložnosti slovesa s škofije k pogovoru.

Kaj bi posebej izpostavili pri delu, ki ste ga opravili?

Najprej bi rad izrazil hvaležnost, da sem bil 12 let pomožni škof. To mi je prišlo prav, da sem spoznal škofijo in ko sem jo prevzel, mi je bilo veliko lažje. Videl sem tudi, kako škof nič ne zmore sam. Njegova vloga je, da uredi, pripravi, pelje stvari naprej, zato se zahvaljujem vsem v kuriji, ki so bili zelo razumevajoči, potrpežljivi in resnično smo lepo peljali škofijo naprej, pa tudi vsem župnikom, brez katerih je škof brez moči. In vsem ljudem, ki so prisluhnili našim načrtom in pomagali, da smo izpeljali vse, kar smo si zadali.

Kako drugačna je škofija danes v primerjavi z letom 2012, ko ste jo prevzeli?

Škofija je kakor romar, ki naredi vidno pot navzven in tudi pot navznoter. Zunanja dela so bolj vidna in prepričan sem, da imajo sad tudi bolj navznoter. Zadal sem si pet prednostnih nalog. Da bi pomnožili sadove duha, da bi izboljšal upravo škofije, da bi okrepil delovanje Karitas, sakralno dediščino in sodelovanje med duhovniki. Na vsakem smo skušali nekaj narediti.

Vzpostavili smo osebne blagajne in s tem tudi vzajemnost med duhovniki, da so določeni odstotek dali v fond in potem iz tukaj se je vsako leto razdelili tistim, ki imajo manj. S strani duhovnikov je bil lep odziv. Potem smo naredili nove prostore za arhiv v Kopru, grobnico v stolnici, cerkev sv. Blaža in zakristijo, obnovili prostore na Trgu Brolo 10, zgradili Petrov dom za ostarele duhovnike v Šempetru, preuredili župnije, v Strunjanu smo obnovili Pastoralni dom Stella Maris, za zavetnika škofije izbrali svetega Hieronima, velika pridobitev so orgle v stolnici, preuredili smo Škofijsko karitas in arhiv ter še marsikaj ... Sem prepričan, da te zunanje stvari odmevajo tudi navznoter.

Kako pa je z duhovnimi poklici in kako bi ocenili združevanje župnij? Bili ste ena prvih škofij, ki je začela tako na veliko združevati posamezne škofije.

Ja, mi smo bili najbolj razdeljeni, kar se tiče župnij. V mojem času, od leta 2012 do zdaj, sem posvetil 14 duhovnikov, pokopal pa 42. To je katastrofa po eni strani, ko sem to videl, me je streslo. Takoj se pri tem navezujem na združevanje župnij. Škofija seveda pogreša, a niti ne ne vem kako več duhovnikov, trenutno. Zdaj se je povprečna starost seveda dvignila in v prihodnjih letih bo malo težje. Takrat smo združili polovico župnij, vsak dan se vidi, da je bila to dobra poteza. Kar se tiče ljudstva, je bilo seveda takrat kar nekaj vprašanj, glede svetih maš in premoženja. V tej polovici župnij je živela desetina prebivalstva, kar pomeni, da smo premaknili zelo malo. Tudi malo na račun pregorevanja dušnih pastirjev ljudje ne čutijo pomanjkanja duhovnikov. Ker svetih maš je približno enako, so pa tako duhovniki kot farani bolj gibljivi in lažje skočijo v drug kraj. Sam sem vedno bolj zadovoljen, da smo takrat so izpeljali.

Kaj pa ocena sodelovanja z lokalno skupnostjo?

Moram reči, da zelo ugodno in zelo lepo. Zelo lepo smo sodelovali pri sakralni dediščini, vedno so šli na roko, sodelovali smo tudi pri neurejenih zemljiško-knjižnih zadevah. Krona sodelovanja je bilo Nazarjevo leto, ko so lepo pristopili in nas v mnogih pogledih celo prehiteli.

Celotna Cerkev teče po dveh tirih. Ena tračnica je postava in druga je karizma. Črka in duh. Mora biti oboje. Črka brez duha mori, a duh brez črke izpuhti, se razblini. 

Kakšen je vaš pogled na delo papeža Frančiška in na sploh na vesoljno Cerkev?

Celotna Cerkev teče po dveh tirih. Ena tračnica je postava in druga je karizma. Črka in duh. Mora biti oboje. Črka brez duha mori, a duh brez črke izpuhti, se razblini. To se pozna tudi pri svetih očetih. Imamo papeže, ki nekoliko izhajajo iz postave, iz zakonodaje, iz reda in imamo papeže, ki so zelo karizmatični. Papež Frančišek je bolj na tej strani in je velik karizmatik. Pri njemu mi pride na misel gazela od Prešerna »jaz pa samo tebi draga želel sem dopasti, drugih nisem vprašal, kar se jim po glavi blodi ...«. Tako čutim Frančiška, ko gre toliko reči proti njemu in se ne sprašuje, ne odgovarja. Ta njegova karizma resnično dosega svoj namen in sem prepričan, da je ob pravem času prišel pravi mož na Petrov prestol.

Zelo pomenljivo je, da ste v tem letu stopili na pot romanja, predali boste škofijo prekmurskemu škofu. Kaj mu želite in kako bi ocenili to potezo, da prihaja škof iz Prekmurja?

Vem, da je marsikoga to presenetilo. Možnosti sta dve, da pride škof iz drugje ali pa iz domače škofije. Pričakovanje je bilo, da bi bil iz domače škofije. Če pride škof, ki je že škof, ima seveda določene prednosti in izkušnje, ki jih novo posvečeni škof še nima in potrebuje čas, da pride do določenega spoznanja in izkušenj. Drugi vidik je, da tisti, ki je doma, bolj pozna škofijo. Vprašanje je, kaj je lažje doseči, spoznati škofijo ali škofovska opravila. Štumpf škofovska opravila in službo pozna, zato mu želim, da čim prej in čim boljše spozna škofijo, zlasti župnike, pa tudi ljudi. Prekmurci so znani za gostoljubne in tenkočutne ljudi, zato ne dvomim, da ne bi tega zagrabil in izpeljal.