Ko v Božičkovi preobleki plezam po pediatriji

Via positiva | 23.12.2024, 10:45 Nataša Ličen

Mateja Mazgan Senegačnik je svetovna popotnica. Odmevni so bili njeni opisi potovanj z babico, zdaj pa ji lahko že nekaj let sledimo na blogu, kjer opisuje izlete in doživetja primerna za družine. Vzporedno je zadnji dve leti delala v dveh službah, v podjetju in na srednji prometni šoli v Mariboru. Potem pa se je odločila samo za šolo, ker se med dijaki odlično počuti. Po rodu in v duši je ponosna Korošica, prihaja iz majhne vasi ob Muti. Na rodno domačijo se rada in redno vrača, kjer se v toplejšem delu leta z družino ukvarjajo s turizmom. Matejo navdušujejo tudi starodobna vozila, je motoristka, fotografinja in ljubiteljska glasbenica, z možem sta se spoznala ravno preko glasbe.

Najprej je diplomirala vzporedno na Fakulteti za turistične študije v Portorožu in na Višji šoli za krajinarstvo in hortikulturo v Celju, po diferencialnih izpitih na Fakulteti za varnostne vede v Mariboru je magistrirala najprej na področju turizma, zatem na varnostnih vedah, vmes je dokončala pedagoško smer, da lahko poučuje, trenutno pa končuje magisterij na managementu. Njenih izobraževanj s tem še ni konec, vmes je naredila tudi več strokovnih izpitov, za varstvo pred požari, za jamarsko reševalko, varnostno managerko in tudi za uporabo streliv.

Svetujem čim več druženja, druženje izpopolni. Doživetje tudi bolj osreči kot materialno.

»V jamarski reševalni službi že vrsto let organiziramo spust Božičkov s pediatrije, tako v Ljubljani kot v Mariboru, s ciljem osrečiti otroke. Vsako leto se tako preoblečemo, se spustimo s strehe navzdol, jim pomahamo skozi okna in nato otroke tudi obdarujemo ter se z njimi podružimo. Zadnji dve leti so z nami tudi gasilci, letošnje presenečenje pa so bili reševalni psi.«

Doživela sem marsikaj. Po naravi sem zelo pozitivna oseba, zato v vsem, tudi če je kdaj kaj neprijetnega, skušam izluščiti pozitivno.

»Z jamarstvom se ukvarjam od leta 2002. S športom na splošno pa že od otroških let, v osnovni šoli sem trenirala gorsko kolesarjenje, potem sem začela raziskovati še ostalo, torej hribe malo drugače - skozi plezanje, zanimalo me je kaj je pod zemljo in sem zato začela tudi z jamarstvom, in ko si pač nekje tako aktiven začneš opravljati izpite, da narediš nekaj več, prišla tako počasi v jamarsko reševalno službo, kjer sem še danes precej aktivna.«

Aktivna družina. Manjka samo še Antarktika

»Moč in vedoželjnost mi daje narava, to da jo raziskujem, ali je to pod zemljo ali v hribih, da potujem in spoznavam nove kraje. Najbolj sem srečna, če je z menoj vsa družina, ne samo otroka in mož, ampak tudi stari starši, in babica od mojega moža - takrat je popolno.« Mateja s potovanji nikoli ni prekinila, potovala je tudi v času nosečnosti in ko sta bila otroka dojenčka. Potovanja so postala nepogrešljivi del tudi njunih življenj. Potujemo najceneje kot lahko, iščemo poceni nočitve in radi jemo lokalno hrano, želimo biti blizu domačinom. Posebno druženje je bilo med Aborigini, ki so resnično drugačni in so me takoj sprejeli medse, ne bom pozabila recimo tudi domačinov na Aljaski, ali pa visoko v hribih v Peruju, ravno tako nepozabnega in posebnega druženja z domačini. Na vsakem potovanju je kakšno takšno posebno srečanje in doživetje.«

Moja pokojna oma je povod, da sem takšna kot sem, ker me je že v osnovni šoli vzela s seboj na prvo potovanje in potem sva sedemnajst let potovali skupaj.

»Potovanja dajo nova znanja in nov pogled na svet, mislim, da bi bilo dobro, če bi vsak spoznal kaj več. Enostavno potem tudi bolj spoštuješ to, kar imamo doma. Včasih so nekateri tako zelo nezadovoljni, če bi šli po svetu, bi spoznali da tu v Sloveniji živimo v raju.«

Če se odmaknemo od negativnosti, je življenje precej lepo

»Kljub številnim potovanjem, sveta še vedno ne poznam dovolj, ker je tako velik in na njem toliko vsega, da je nemogoče obiskati vse. Veliko potujemo tudi po Sloveniji, poznamo veliko jam, vrhov, zanimivosti, ampak nikoli ne bomo poznali vsega. Ko pridem domov je običajno vprašanje otrok: »Mami, kam gremo?, ha, ha ... Takoj, ko je čas, gremo nekam. Marsikdo me vpraša, kako zmoremo, toda o tem se sploh ne sprašujemo. Neprestano kaj počnemo, veliko imamo zanimanj, športnih in ostalih aktivnosti, res se nam dogaja.«

»V revnih državah ljudje delujejo zelo povezano, več se družijo in zdi se, da je med njimi več veselja, petja, plesa in glasbe, povsem drugačno življenje, čeprav oni hrepenijo po našem načinu življenja, pa se ne zavedajo, da so v marsičem na boljšem. Mi ne vidimo, kako dobro živimo, pogosto zato, ker je zelo slaba človeška lastnost, da nikoli ni dovolj. Želimo vedno več. Morda smo v tem podobni tudi mi, ko si želimo novih doživetij, toda doživetja nas polnijo in je drugače kot če bi nabirali materialne stvari.«