Slovenska zastava. | (foto: Tamino Petelinšek/STA)
Slovenija v srcih in na ustih vsak dan
Slovenija Helena Križnik
Slovenijo bi morali imeti v srcih in na ustih vsak dan, ne le ob državnih praznikih in državnih proslavah. To sporočilo je v oddaji Pogovor o sodržavljanom predala novinarka in predavateljica Vida Petrovčič. Na dan Rudolfa Maistra je sodelovala na šesti mednarodni konferenci pod krovnim vodilom Vzgoja za ljubezen do domovine in države. V cerkniški osnovni šoli jo je pripravilo Društvo katoliških pedagogov Slovenije, tokrat je za rdečo nit izbralo Narodni ponos v globaliziranem svetu. V prostoru, ki je na prepihu med različnimi narodi in civilizacijami, bi moral biti vsajen v otroško dušo od najzgodnejših let naprej, je za Radio Ognjišče poudaril član organizacijskega odbora Ivo Piry.
Ne sramujmo se slovenstva
Narodnega ponosa ne smemo zametavati in se ga sramovati, je bil odločen Piry. »Le ponosni ljudje lahko svobodno vstopajo v demokratične procese v odnose z ostalimi narodi v tem globaliziranem svetu.«
Narodni ponos je treba buditi, spodbujati, ga oblikovati in mu dati vsebino, je še dodal. »To ni samoumevno, nam prirojeno in dano v srce.« Tudi zato ga žalosti, ker je zgodba o slovenski osamosvojitvi, ki narodnemu ponosu med drugim daje vsebino, v učnem načrtu običajno potisnjena šele v zadnji del šolskega leta. Tako po njegovi oceni mnogi učenci preslišijo sporočilo, da je država, v kateri živijo, nastala po dolgoletni želji malega naroda, ki je po zaslugi ohranjanja jezika preživel vsa burna obdobja zgodovine in ohranil samobitnost.
Kako nevarna je dvotirna vzgoja?
Piry je po drugi strani ugotavljal še, da se tega zaveda veliko vzgojiteljev in učiteljev, ki živijo ta ponos. Spoznal jih je prav na dozdajšnjih mednarodnih konferencah Društva katoliških pedagogov Slovenije. »Tako bogastvo idej, kot jih pokažejo v tem vzgojnem procesu, kjer sam ta kurikulum ni podrobno predpisan, je izjemno.«
Nevarna je dvotirna vzgoja, je medtem opozorila Petrovčičeva. »V šoli govorimo nekaj, kar smo naučeni, doma poslušamo nekaj drugega, in to spodbija našo nacionalno identiteto in domoljubje.«
O domoljubju v gospodarstvu
To ni le stvar pedagogov, je še menila. »To bi morali spraviti tudi v gospodarstvo. Ali smo v gospodarstvu domoljubni? Koliko slovenskih podjetij sploh še imamo? Vsa večja podjetja smo prodali. Imamo samo še majhna in srednja podjetja. V vsaki drugi normalni državi, ki da nekaj na svojo pojavnost in je domoljubna, imajo velika podjetja in tudi majhna, ki se v bistvu na nek način kot podizvajalci vpenjajo na to.«
Domoljubje je torej širša stvar, je spomnila Petrovčičeva. »Mi moramo pravzaprav spoštovati svoje stvari, svoje gospodarstvo, svoje inženirje, svoje znanstvenike in vse to poudarjati tako v učnem procesu kot tudi sicer.«
Družina je tista, kjer se vse začne, sta se strinjala oba. »Tisti, ki so zrasli v pokončnih slovenskih družinah in bili deležni domoljubne vzgoje, v tujini vedno ponosno povedo, od kod so,« je prepričan Piry. »Globalno in domoljubje se ne izključujeta. Zelo globalen si lahko šele, ko poznaš svojo domovino in si nanjo ponosen, sicer se v globalnem izgubiš. Globalno se namreč neprestano spreminja, domovina je pa ena sama,« je še menila Petrovčičeva.
