Obračun z letom, ki odhaja

Naš pogled | 19.12.2024, 13:15 Jože Bartolj

V tem zapisu bi rad pogledal nazaj na leto, ki je za nami. Bilo je leto bolečine, ki bi ga mnogi radi čimprej pozabili. Spet so se od nas poslovili nekateri ljudje, ki smo jih imeli radi, ki smo jih cenili, ki so nam bili spodbuda in tudi opomin. Z njihovim odhodom je zazevala praznina. Ta nas opozarja, da smo minljivi in krhki. To je bilo tudi leto, ko so v naši soseščini še vedno divjale vojne, ki so jemale življenja, večinoma nedolžnih. Ti so od strelov in raket umirali v svojih domovih, pa tudi od lakote, kot kolateralne žrtve, po pomoti, ker so se znašli v nepravem času na nepravem mestu. Vsi ti bodo od sveta zahtevali odgovor, ali smo naredili dovolj, da bi se morija ustavila.

Leto, ki je za nami, je bilo tudi leto, različnih političnih nesmislov, dvomljivih odločitev, ki jemljejo zaupanje v inštitucije, v državni aparat, policijo in sodstvo. Naj mi bo dovoljeno, da jih ne naštevam poimensko, ker bi bil ta zapis kaj hitro predolg. A vendar je bilo tudi veliko lepega. Želim si, da bi bili ti dogodki tisti, ki bodo dali okus odhajajočemu dva tisoč štiriindvajseteremu, saj je vendar okus tisti po katerem se spominjamo dobre hrane. In zanj je včasih potreben le ščepec soli in kakšna začimba.

Za nas, ki ustvarjamo radijski program na katoliškem radiu, bo okus, ki si ga bomo gotovo zapomnili za vedno, dajala pravkar minula trideseta obletnica Radia Ognjišče. Opominja nas, da smo tukaj že tri desetletja, pa čeprav so nam nekateri napovedovali kratek dih. Nabralo se je veliko navdihujočih dogodkov in prav je, da se jih spominjamo. V začetku junija smo tako obeležili začetek oddajanja iz koprskega studia Radia Ognjišče, ki ga danes sicer ni več, a ima vseeno velik pomen, saj nas opozarja, da je tudi naša matična revija Ognjišče, naša ustanoviteljica, začela svojo pot kot lokalno glasilo župnij Koper in Postojna. In oni bodo v prihajajočem letu slavili že šestdeset let delovanja. Ob tem smo se srečali zaposleni pri reviji, radiu in naših knjigarnah ter pri svetem bogoslužju spet spoznali, kako pomembno je, da je v naši sredi Gospod, ki daje rast. Zatem so se nam pridružili tudi izjemni prijatelji, ki spremljajo in podpirajo naše delo. Vsekakor moram omeniti tri razprodane Gala koncerte v Cankarjevem domu. Z besedo in glasbo so nas okrepili. Ko smo iz zaodrja gledali na polne Gallusove dvorane, ki so utripale v istem ritmu od srca do srca, so se nam v očeh nabrale solze radosti. In to ne samo meni. Tu je še obletna sveta maša na Brezjah. Pred našo nebeško Zavetnico smo prinesli vse skrbi in težave in od tam odšli potolaženi in okrepljeni. Tudi zaradi množice vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ki ste tja prišli tudi zaradi nas. Hvala za to. Hvala tudi za desetine pisem in voščil, ki ste jih poslali na Radio. Vse smo prebrali in shranili, pa čeprav nismo na vsa odgovorili. S tem ste nam dali veselje in hkrati tudi zavezo za prihodnost.

In ko se tako slavje zaključi, s hrbta pade sicer sladko breme in nastopi veselje, da smo zdaj za naslednjih 10 let s takimi praznovanji opravili. No, skoraj seveda, kajti na obzorju so že novi dogodki, ki čakajo na našo pozornost. Prvi se je začel skoraj takoj po zaključni zahvalni pesmi na Brezjah in to je adventni čas, ki se je zdaj dodobra prevesil v drugo polovico in nas opozarja, da je le še dober teden do božiča. Advent nas še kliče k resnobni pripravi, da postanemo bolj podobni adventnemu vencu, ki je okrogel in zelen. In če nas sklenjeni krog opozarja naj obrusimo svoje robove, robatosti, da izravnamo pot do Gospoda, je zelena barva znamenje življenja, ki se rojeva v hladni in temni pokrajini. Trenutno je še na poti, išče prenočišče. Morda potrka tudi na naša vrata. Kako bomo odgovorili? Se bomo le zadrli skozi linico na vratih, da imamo že vse zasedeno, da nimamo časa in volje, saj je pred nami praznik? Morda bomo letos bolj premišljeno poiskali pot do bližnjega in s tem namesto zunanje okrasitve z lučkami, prižgali luč znotraj sebe. Tisto luč, ki ne ugasne, tisto ki opozarja, da je Kristus luč, ki sveti v temi in daje blagoslov. Daje nam tudi upanje in osmišlja naše dneve. Naj bo tako.

V cerkvah že postavljamo jaslice. Vsako leto tudi preko njih razmišljamo o skrivnosti učlovečenja. Veliki in Vsemogočni se bo rodil med nami. Ni mu bilo pod častjo, roditi se na svetu, kjer ljudje vsakodnevno umirajo v vojnah in spopadih, kjer oblastniki sprejemajo dvomljive odločitve in sodbe. In ne samo to. Ni mu bilo pod častjo roditi se v hlevu. Gospod je dal s tem nov smisel našim prizadevanje. Posvetil je »štalo« našega življenja. Od takrat ni noben dogodek v našem življenju tak, da bi zaradi njega lahko izgubili upanje. In čeprav je novorojeno dete iz hleva navidez krhko in nemočno je vendarle večnostna opora, temelj na katerega se vedno lahko naslonimo.

Želim vam doživet zaključek adventa. Še je čas, da odidemo za zvezdo. Da nas pripelje do hiše, v kateri so Marija, Jožef in otrok. Naj bo to hiša, v kateri smo res doma.