Dr. Gabriel Kavčič: Sprašujem se, ali se bomo kdaj zbudili?

Slovenija | 27.11.2024, 14:55 Marta Jerebič

Potem ko je ustavno sodišče odločilo, da so omejitve pravice do umetne oploditve neustavne, se vrstijo odzivi. Koalicija napoveduje, da bo v najkrajšem možnem času pripravila zakon, ki bo samskim ženskam in ženskam v istospolnih zvezah omogočil dostop do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Opozicija medtem opozarja, da je ustavno sodišče zanemarilo največjo korist otroka, to je, da ima oba starša. Dodaja, da se bo potem otroke dalo kupiti. Odločitev ustavnega sodišča obžalujejo tudi slovenski škofje.

Simptom družbe, ki v središče postavlja želje in kaprice odraslih

Slovenski škofje odločitev ustavnega sodišča razumejo kot nadaljnji korak k razgradnji ideala družine kot osnovnega gradnika naše družbe. Realnost življenja je, da vse družine niso tradicionalne, torej oče, mati in otrok, vendar pa vnaprejšnje prikrajšanje otroka za rast in vzgojo ob podpori očeta in matere gotovo ni prava pot za našo družbo. "In zato, pravijo škofje, je ta nova ureditev, ki bo zdaj v veljavi, le še en simptom družbe, ki v središče pozornosti ne postavlja otroka, ampak odrasle, njihove kaprice, njihove želje, domnevne pravice in tako naprej,« je izjavo škofov povzel njihov tiskovni predstavnik, moralni teolog dr. Gabriel Kavčič.

Otroke se bo dalo kupiti

Poslanka Nsi Vida Čadonič Špelič pa dodaja: »Če se izrazim zelo grdo – otroke se bo dalo kupiti. To ni prav. Otroci rabijo ljubezen, rabijo oba starša.« Na to, da ima lahko otrok v posameznem primeru vlogo ali položaj objekta, v ločenem mnenju opozarja tudi ustavni sodnik Marko Šorli.

Kam vse to vodi?

Poleg tega se postavlja vprašanje, kam bo vse to vodilo. Bodo tudi samski moški oziroma moški v homoseksualnih zvezah zahtevali pravico do otroka, kar bo vodilo v nadomestno materinstvo?

»Nekako na leto do dve imamo zdaj take in drugačne odločitve, ki vedno znova presenečajo, tako da jaz tega seveda ne bi izključil. Živimo v takem svetu. Se pa sprašujem, sli se bomo kdaj zbudili in videli, kam ta zadeva vodi in nehali razpravljati o pravicah ter se začeli resno ukvarjati z otroki in z usodo našega naroda, ki je na to tudi vezana,« še dodaja dr. Gabriel Kavčič in opozarja tudi na etično problematičnost umetne oploditve, saj se več zarodkov uniči.

Celoten pogovor z dr. Gabrielom Kavčičem tudi na tej povezavi: 

Kako so se na odločitev ustavnih sodnikov odzvali slovenski škofje?

Slovenski škofje obžalujejo najnovejšo odločitev Ustavnega sodišča, po kateri bodo samske ženske in ženske v istospolnih zvezah upravičene do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo.
To odločitev razumejo kot nadaljnji korak k razgradnji ideala družine kot osnovnega gradnika naše družbe. Realnost življenja je, da niso vse družine le t.i. tradicionalne (oče, mati, otrok), vendar pa vnaprejšnje prikrajšanje otroka za rast in vzgojo ob podpori očeta in matere gotovo ni prava pot za našo družbo.
Nova ureditev je zato le še en simptom družbe, ki v središče pozornosti in skrbi ne postavlja otroka, ampak želje in domnevne pravice odraslih.
Ob tem škofje spominjajo, da je sama umetna oploditev zelo problematična z etičnega vidika, saj se pri teh postopkih ustvarja veliko zarodkov, od katerih velika večina ne preživi oziroma doživi rojstva. Tako so izgubljena človeška življenja ponižana na raven sredstev za dosego cilja.

Ustavni sodniki pravijo, da je omejitev pravice do umetne oploditve po mnenju ustavnega sodišča neustavna. Ampak to trči ob druge ustavno in zakonsko zagotovljene pravice. Katere bi posebej izpostavili?

Koristi in pravice otroka. Tudi ustavni sodnik Marko Šorli, če smo kje zasledili njegovo odklonilno ločeno mnenje, se sprašuje, kaj naj tukaj pretehta - največja korist otroka ali pa želja imeti otroka? Tudi on opozarja, da gre v bistvu za popredmetenje, da otrok tukaj postane samo objekt. Torej, na eni strani je pravica, o kateri je razpravljalo ustavno sodišče - kdo je do otroka upravičen, in na drugi strani pravice otroka. Kot običajno imamo pri vseh teh debatah vedno težavo, da se ukvarjamo samo z odraslimi, ki imajo svoje možnosti izražanju svojih želja. Vedno znova pa se popredmeti tistega, ki je tukaj najbolj nedolžen, tudi najmanj vprašan, ker ne more odgovoriti, ki je najbolj ranljiv in najbolj potreben pomoči, torej v tem primeru otrok.
Kot so zapisali tudi ustavni sodniki, gre tukaj v bistvu samo za nadaljevanje odločitve izpred dveh let, ko je šlo za posvojitve v istospolne pare. Pretvarjajo se torej, da so vse te oblike družin ne samo enake, ampak kar iste, in zdaj nekako še, se opravičujem izrazu, pripopamo otroka noter, ker si ga pač nekdo želi. Tako so tukaj pravice odraslih proti pravicam najranljivejših ob tem, da se te najranljivejše popredmeti, se jim ne prizna kaj dosti, uboga se tiste, ki kričijo, da želijo še več pravic in več možnosti.

Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec je odločbo ustavnih sodnikov označil kot veliko zmago za enakopravnost. Dodal je, da želja po družini in pravica do starševstva ne sme biti omejena z diskriminatorno zakonodajo. Kako bi komentirali to njegovo izjavo, zlasti z vidika enakopravnosti, ki jo omenja?

To govorjenje o enakopravnosti je danes pogosta zabloda, pri čemer pri enakopravnosti mislijo pravzaprav enakost. Vendar gre pri tem še za nekaj več. Našo družbo bi radi potopili, potunkali v neko pretvarjanje, da drži vse, kar se odločimo in zapišemo v zakonodajo, in da naj bi izenačenje nekih pravic pomenilo, da je realnost v vseh teh primerih enaka. Vendar ni. Zagotovo ni. Še glede tega, da starševstvo ne sme biti omejeno z diskriminatorno zakonodajo – starševstvo ne bi smelo po mojem mnenju nikoli biti interpretirano kot pravica ali kot nekaj, kar se človek spomni ali pa vsaj ne spomni. Je predvsem dar in predvsem bi moral biti v centru otrok. Tako ministrova izjava ni nič drugega kot to, kar pričakujemo od teh, ki so sami predlagali to spremembo oziroma se pritožili na ustavno sodišče – da bo zdaj veliko govora o enakopravnosti, pri čemer se bo govorilo o odraslih ljudeh, o otroku pa ne bo govoril nihče. Točno o tem govori ministrova izjava - pravica do starševstva. Tako smo spet tu, kjer se pri vseh teh temah od splava do umetne oploditve vedno govori samo o preferencah in željah odraslih, ki potem poskušajo na vsak način razširiti svoje pravice.

Kam vse to vodi – bi lahko tudi samski moški, homoseksualci, zahtevali enakopravnost, kar seveda vodi v nadomestno materinstvo?

Velikokrat, ko ljudem razlagam o temi splava in nadomestnega materinstva, vedno znova povem: Umetno oploditev se danes predstavlja kot veliko rešiteljico vsega mogočega, od osamljenosti staršev, ki si potem enkrat zaželijo imeti otroka, pa vse do neplodnosti, kar je res huda huda težava in vedno hujša je. Je pa hkrati ta umetna oploditev tudi »mati« celega kupa nekih sumljivih praks, med katerimi je tudi nadomestno materinstvo. Že sama možnost umetne oploditve s svojo tehniko, pri kateri se proizvaja zarodke, kombinira spolne celice in vse, kar je s tem povezano, avtomatično odpre vrata v nadaljnje prakse na tem področju. Ne vem, ali bodo šli tako daleč, da bi šli v smer nadomestnega materinstva – da bi rekli, da je za tiste, ki po naravi ne morejo imeti otrok, diskriminatorno to, da jih ne morejo imeti. Možno je vse. Nekako na leto do dve imamo zdaj take in drugačne odločitve, ki vedno znova presenečajo, tako da jaz tega seveda ne bi izključil. Živimo v takem svetu. Se pa sprašujem, ali se bomo kdaj zbudili in videli, kam ta zadeva vodi in nehali razpravljati o pravicah ter se začeli resno ukvarjati z otroki in z usodo našega naroda, ki je na to tudi vezana.

Slovenci smo na referendumu že zavrnili oploditev samskih žensk z biomedicinsko pomočjo. Vendar se je družba kar zadeva ta vprašanja v zadnjih 20-ih letih močno spremenila. Kaj torej lahko pričakujemo ob morebitnem vnovičnem referendumu?

Referendume v Sloveniji je zelo težko napovedovati. Je zelo nehvaležno delo. Poleg tega imamo cel kup organizacij, ki skrbno načrtujejo javno mnenje. Tudi če bi se o tej temi pozanimali z nekimi javnimi anketami, jim, kot smo ob volitvah in referendumih že večkrat videli, niti slučajno ne moremo zaupati. Spomnimo se samo na nedavni referendum o samomoru s pomočjo. Zmagali so sicer predlagatelji, vendar komajda. Ankete pa so pokazale plebiscitarno podporo evtanaziji in samomoru s pomočjo v Sloveniji. To torej ni zanesljivo. Je pa seveda treba reči, da je zdaj v primeru umetne oploditve odločilo Ustavno sodišče. Slovenija je ustavna demokracija, kar pomeni, da najvišje mnenje glede zakonodaje daje ustavno sodišče. Glede te teme bo sicer lahko referendum ob sprejemanju zakonodaje, vendar prav daleč ne bo šlo, ker je ustavno sodišče jasno povedalo, kaj je treba popraviti in kako. Tukaj torej kakšnih posebnih možnosti ne vidim, se je pa treba zamisliti nad tem, kam naša domovina pluje in kaj bomo glede tega storili.