S. Emanuela Žerdin | (foto: Izidor Šček)
Bistre reke naše Cerkve
Komentar tedna s. Emanuela Žerdin
Kakšen zaključek letošnjega cerkvenega leta! Kot je prerok Ezekijel videl čudovito reko, ki je izvirala izpod templja ali kot je sveti Janez v knjigi Razodetja videl kristalno čisto reko vode, ki daje življenje, tako smo bili te dni priče bistrim rekam, ki izvirajo iz osrčja naše domače slovenske Cerkve! Tri reke pojijo puščave naših krajev in ljudi – Karitas, Radio Ognjišče, naše molitve in blagoslovi.
Pravkar se končuje Teden Karitas, a mnogi kot najpomembnejšo informacijo iščejo cifro zbranih sredstev na koncertu Klic dobrote. Jaz pa vidim silno reko, ki stoji za imenom Karitas. Vidim tisoče in tisoče prostovoljcev,ki sem jih srečevala, ko sem potovala po slovenskih župnijah od Prekmurja do Primorske, od majhnih vaških župnij do rastočih mestnih. Večinoma so to prostovoljke, žene v zrelih letih, srebrnih las in nesigurnih rok, torej tiste, ki so nezanimive, nevidne za druga področja, a so zlato srce dobrodelnosti in sočutja, ki se preliva preko reke Karitas!
Res rabi ta mogočna reka tudi strukture in vodstvo, da se ne bi razletela, izgubila svojo smer, kajti ona izvira izpod oltarjev naših cerkva in teče proti večnosti in oživlja ljudi, ki potrebujejo pomoč, pa ni važno kje in kdo so.
Karitas naše dežele razliva svojo dobrodelnost tudi zunaj naših državnih meja, saj ne morem pozabiti njihovih projektov in pomoči, ko sem bila v Srbiji, ali kot jo poznajo sestre redovnice v Albaniji. Ta reka dobrote pogosto oživi mrtvo morje uboštva, brezupa in vrača človeško dostojanstvo ljudem na obrobju.
Vsem prostovoljcem Karitasa pa je skupno to, da verjamejo Evangeliju in poslušajo Jezusa, ki govori, da je On v ubogih, revnih, zanemarjenih ljudi, v odvisnikih, v starih in vrženih iz služb. Tam, kamor prostovoljci Karitasa prinašajo pomoč v hrani ali denarju ali besedi, nasmehu in stisku roke, tam je vedno prisoten naš Gospod in tam se Cerkev res doživi kot živa reka, ki oživlja.
Druga reka, ki me je te dni prevzela, je naš in vaš Radio Ognjišče, ki ga zdaj poslušate. V veliko mi je čast, da mi je bilo podarjeno sodelovanje na valovih tega edinstvenega radia! Že 30 let ga poslušamo in se ga še nismo naveličali! Ne bom pozabila sreče, ki mi je moja mama po telefonu povedala, da zdaj ne rabi več poslušati hrvaške maše, ker zdaj se pa tudi v Prekmurju sliši Radio Ognjišče!
Naj omenim še vsakoletni koncert našega radia v Cankarjevem domu v veličastni Gallusovi dvorani. Kdo ve, če bi mnogi in mnoge iz naših obrobnih vasi in krajev kdaj lahko doživeli vstop v ta osrednji hram naše kulture, če ne bi bilo Radia Ognjišče, ki vabi svoje poslušalce od vsepovsod. Zmeraj smo počaščeni, ko se nam sodelavci predstavijo v prekrasnih svečanih oblekah, ko pokažejo svoje glasbene sposobnosti in uživamo ob imenitnih gostih! Letos me je najbolj nagovorilo dejanje, ko so starejši in bolj znani sodelavci radia stopili v ozadje, a na prvem mestu so nastopali in napovedovali mlajši sodelavci! Upam, da so tudi že ali pa še bodo okuženi z enakim iskrenim navdušenjem, kot prvi radijci! Da bi tako tudi novi rod znal v pogosto mračno in temačno medijsko nebo naše domovine, prinašati žarke upanja in poglede s tiste druge strani, z Božje strani.
Tretja reka, ki teče izpod naših cerkva in prinaša življenje povsod kamor pride, je molitev in blagoslov. Vsak dan se v naših cerkvah, ki so še odprete, moli. Tam so včasih trije ali štirje verniki - vernice in že pred mašo molijo, navadno rožni venec. To so ljudje ki jih mnogi vidijo kot nekoristne in neuporabne, a glej, tam v cerkvah oni opravljajo odrešenjsko delo – molijo .
Molitev se potem kot reka širi skozi cerkvena vrata in prihaja na vsa področja življenja, med vse ljudi. Ni področja, ni mesta, ki ne bi rabilo molitve! Če že pri mašah molimo za naše državne in cerkvene voditelje, molivci v tihoti cerkve pogosto molijo za svoje drage, za umrle in žive, za bolne in ljudi v stiskah. Molitev je kot internet – nevidna je ali pride v vsak kotiček, tudi v tiste prostore in med tiste ljudi, ki se blagoslovov bojijo.
Še nikoli se ni slišalo da bi blagoslov komu prinesel kaj slabega ampak samo dobro. Rada pomislim na mladega zdravnika, ki me je prosil za blagoslov pred odhodom na nočno službo na urgenci, saj nikoli ne veš, kaj te čaka. Blagoslavljam umirajoče v hiši Ljubhospic in sodelavce, saj je v vsakem blagoslovu skrita molitev velike množice ljudi, ki molijo za nas.
Tri kristalne bistre reke tečejo iz osrčja naše Cerkve. Tečejo v prihodnost in prinašajo upanje vsemu svetu. Dajejo življenje vsem, ki stojijo ob obalah naše vere. Zato, dragi poslušalci, se globoko poklonimo pred Gospodom z zahvalo v srcu in gorečo prošnjo, naj reke žive vode dobrote, sočutja, ljubezni in veselja nikoli ne presahnejo.
