Zvečer izberem telefon ali molitev? | (foto: pexels)
Če zvečer visim na telefonu, lahko najdem čas tudi za molitev
Kolokvij Maja Morela Čuk
Rožnovenska nedelja nas je spodbudila, da smo v Kolokviju z Brino Rednjak in Davidom Verhovškom spregovorili o njunem dojemanju molitve. Mlada sogovornika tudi dobra dela, ali čas, ki ga nekomu darujeta, štejeta k molitvi. Sklepčna sta bila, da molitev niso samo vsem dobro znani obrazci, ampak tudi prosta beseda.
Namen je ključen, je pojasnil David. »Za kaj molimo. Že v Katekizmu piše, da je molitev dviganje svojega uma, srca, duha k Bogu. Vse, kar delamo s tem namenom, da smo bližje Bogu, je molitev.« Brina kot najvišjo obliko molitve dojema sveto mašo, saj je tam prisoten Jezus. »Če je molitev dvigovanje sebe k Bogu, se pri maši združim z Jezusom, ki ga prejmem pod podobo kruha in to je zame molitev na kvadrat.«
V zadnjih mesecih je name zelo vplivala tiha molitev, na nek način meditacija. Dvajset minut na dan sem v tišini z Bogom in takrat se primoram, da nič od zunaj ne usmerja mojih misli, ampak dobim priložnost, da vse, kar mi leži na srcu povem Gospodu in ga poslušam.
Moli se lahko na veliko načinov in na različnih mestih. »Pri meni molitve prihajajo tudi spontano iz ust tekom dneva, na avtobusu, na poti na faks, ali službo. Vsak večer sicer naredim načrt in preverim, kje in kdaj bi naslednji dan lahko molila. Sem prepričana, da če lahko zvečer visim uro na telefonu in brskam po spletu, si lahko vzamem tudi tisto uro na dan in grem k sveti maši in si tako vzamem čas za Boga.« Z Brino se je strinjal tudi David in dodal, da vsak dan moli s pomočjo Svetega pisma. »Pri tem si pomagam z aplikacijo Exodus, kjer najdem še razlago. V zadnjih mesecih je name zelo vplivala tiha molitev, na nek način meditacija. Dvajset minut na dan sem v tišini z Bogom in takrat se primoram, da nič od zunaj ne usmerja mojih misli, ampak dobim priložnost, da vse, kar mi leži na srcu povem Gospodu in ga poslušam. Mislim, da je to zelo poglobilo mojo vero in zaupanje pa tudi ljubezen do Boga.«
Začnemo s petimi minutami, potem pa nam bo to počasi postalo premalo in kar naenkrat bomo molili desetko rožnega venca.
Sami moramo začeti moliti, saj tako damo Bogu priložnost, da pride v naša življenja. Če mu damo čas in molimo, bo Gospod zagotovo deloval v našem življenju, sta bila sklepčna sogovornika. In kako začeti? »Jaz sem začel vsak dan molit pred približno štirimi leti, in sicer po pet minut na dan. Najprej mi je bila molitev tuja in ni mi bila preveč všeč, ampak sem si rekel, da bom vztrajal. Tako sem videl, da Bog, četudi mu namenimo le pet minut na dan, deluje v mojem življenju. Takrat sem spoznal, da še kako veljajo Kristusove besede: Kdor išče, ta najde, in da moramo Bogu dati prostor, da pride v naše življenje.«
V oddaji, ki je namenjena študentom, smo sogovornika Brino in Davida vprašali tudi, kako se spopadata s študijskimi porazi. »Kadar se učim in molim, tako rekoč naredim vse prav in kljub temu padem na izpitu, imam včasih grenak priokus. Takrat si rečem, mi že ni namenjeno. Menim, da je več dejavnikov, ne samo moje učenje. Na primer, ko se jaz učim pa padem na izpitu, nekdo drug, ki pa se ni pripravljal toliko kot jaz pa naredi, ali pa obratno. To je delovanje, ki ga kot študentje težko razumemo, ampak ima pri Bogu že nek svoj smisel.«
