"Maja, a bo šlo? Ti eno zapojem."

Radijski utrip | 10.09.2024, 13:52 Maja Morela

Prvič sem bila na kolesarjenju, a sem se hitro nalezla romarskega duha. Ne gre le za športno dejavnost, kar dobro povzame izbrano geslo od Marije k Mariji, od prijatelja k prijatelju. V ospredju je vera, živa vera, ki veje, ko smo zbrani skupaj. Odraža se v romarjih in tistih, ki romarje sprejmejo. In kakšne sprejeme smo doživeli!

Na radiu sem dve leti in včasih si težje predstavljam, s koliko poslušalci smo povezani preko naših frekvenc. Večkrat imam občutek, da govorim sama sebi, na terenu pa vedno znova ugotovim, da tisti, ki spremljajo nas, niso samo poslušalci, ampak naši prijatelji. Ti, ki nam na široko odprejo vrata svoje župnije, ponudijo prenočišče in nas pričakajo z aplavzi ter bogato obloženimi mizami. Ko smo že ravno pri tem – sem mislila, da bom na kolesarjenju odvrgla kakšen kilogram. Japajade!

Oni so tisti, ki dajejo smisel mojemu delu, ki me navdihujejo.

Srečuješ ljudi, ki so te veseli, ki te včasih pogledajo kot, da si iz drugega sveta, ker so tako hvaležni za tvoje delo. Velikokrat sem zaslišala vzdihe veselja, celo solze so tekle, ko smo se spoznali. Pa si pri sebi rečem, saj sem samo Maja. Oni so tisti, ki dajejo smisel mojemu delu, ki me navdihujejo. V spominu mi je ostala 99-letna gospa, ki se je opirala na palico, na trenutke stala pokončneje od mene in pela z nami, kar so zmogle glasilke. Pa gospa, ki ima radio v vsaki sobi v hiši, da nas lahko posluša, zakonca, ki nas poslušata tudi v hlevu in 92-letna gospa, ki streže v gostilni in govori pet tujih jezikov ...

Obiski domov za starejše

Obiski starejših občanov so bili nekaj posebnega. Kakšna malenkost za nas, kakšen dogodek za njih. Ne vem, če se strinjam s trditvijo, da čas za vse teče enako. Na točki življenja, kjer sem zdaj, si mislim, da morajo biti ure dneva pošteno dolge, če skoraj nepremično ležiš na postelji. Zavedam se, da je ekipa radijcev s harmoniko in kitaro, ploskanjem in petjem naenkrat lahko velik šok, ampak če smo popestrili vsaj kakšno minuto, sem vesela. Nekatere prizore predelujem še zdaj in si z lic obrišem solzo ob spominu na dotik nepremično ležečega. Z opazovanjem s človeškimi očmi se vprašam, ali mora človek toliko pretrpeti. Z vero v zveličanje je lažje. Zadane spoznanje ob besedah tistih, ki so priklenjeni na posteljo: »Molil/a bom za vas radijce,« da ljudje ničesar ne nesemo s sabo, kar na koncu ostane, je vera.

Poglejte si fotoutrinke z radijskega kolesarjenja:

Na poti

Sodelavci so mi bili velik zgled vso pot. Od širjenja dobre volje, energičnosti, ki se je kazala v druženju s poslušalci in v prijaznosti, ki je vela iz nas ob vsakem kilometru na kolesu. Malo sem se polenila. Ni skrivnost, da v kondiciji zagotovo, ampak tudi v prijaznosti. »Kaj bom pozdravljala vsakega mimoidočega,« sem si mislila ob začetku. Ampak zgled vleče, v tem primeru dober. Že prvi dan sem po nekaj kilometrih dvigovala roke v pozdrav, se zahvaljevala ljudem v avtomobilih, ki so ustavili, pred prehodom, čeprav me morda niso slišali. Odzdravila je večina. Nekateri tudi ne. Verjetno so si mislili enako kot jaz pred začetkom.

Če se primerjaš, si velikokrat tako ali tako na izgubi, saj se bo vedno našel boljši in hitrejši. Ostaneš sam v svojem ritmu in samo vztrajaš. 

Bodi osredotočena na to, da boš sledila ritmu in prišla na srečanje PRO ne ravno med zadnjimi, nekje na sredini, pa bo čisto super, sem si rekla pred štartom. Ha! Pobožne želje. Kar nekaj kondicijsko dobro pripravljenih sodelavcev imamo, ki so v svojem, za njih ravno pravšnjem tempu, odpeketali naprej. Pa ostaneš med zadnjimi. S tem ni nič narobe, ti dajo pa takšne stvari misliti. V glavi se začne plesti marsikaj, ko vidiš, da ne zmoreš, da drugi prehitevajo po levi in desni. Ne zmorem, ne gre … In ko tako misliš, res ne gre nikamor. Vrtiš pedala, noge pečejo, dihaš, klanca pa ni konec in prvih niti ne vidiš. Milost je, če v takšnem trenutku spoznaš, da se je primerjati nesmiselno. Če se primerjaš, si velikokrat tako ali tako na izgubi, saj se bo vedno našel boljši in hitrejši. Ostaneš sam v svojem ritmu in samo vztrajaš. Kako sem bila na trenutke hvaležna za svojo trmo. Ampak, do kdaj vztrajati in kdaj si priznati, da pač ne gre in da je to tudi čisto okej ter stopiti s kolesa. Nekaj časa bom še, sem si rekla in ko ravno sem želela odnehati, čutim na hrbtu roko in potisk naprej, zaslišim pa besede: »Majči, dajva! Dokler noge zmorejo zame, zmorejo tudi zate.« ali pa »Maja, a bo? Ti eno zapojem.« »Bom pa jaz Maji malo pomagal.« Potem se prebijem na vrh in sledi spust. Marija, kako leti! Prvič sem hvaležna za vsak kilogram, ki pripomore k temu, da nagnjena nad balanco brez poganjanja prehitim vse.

Ob pritiskanju na prestavno ročico, ki se na vzponu ne premakne v lažjo prestavo, pridejo na vrsto pozitivni verzi: Tako lepo mi je! Od Maje Keuc pa Higher od Michela Bubleja. Četrti dan, ko rinem na Ptujsko Goro, niti to ne pomaga več, ampak samo molitev in predaja pekoče mlečne kisline v stegnih v Božje roke v ponavljajočem ritmu: za-Ma-ri-jo-za-Ma-te-jo. In še enkrat vsak z vsakim zlogom nov pritisk na pedala in nov vrtljaj za-Ma-ri-jo-za-Ma-te-jo in še enkrat in nato še enkrat, vse do vrha. In tako mi je uspelo – nam je uspelo.

Naslednje leto grem samo na romanje. Brez skrbi, kako bom videti v dresu, kakšna bo moja frizura, kje se bom stuširala in kje spala.

Hvala za spoznanja.