Kavčič: Ponuditi evtanazijo namesto zdravljenja je prvovrstni cinizem

Referendumi 2024 | 26.05.2024, 05:10 Marjana Debevec

Papež Frančišek je udeležencem medverskega simpozija o paliativni oskrbi, ki je v teh dneh potekalo v Torontu, zatrdil, da je evtanazija poraz ljubezni in odsev kulture odmetavanja ljudi. Pogosto jo sicer zagovorniki lažno predstavljajo kot neko obliko sočutja. Slednje pa bi pomenilo biti s človekom, ki trpi, ne končati njegovega življenja, je bil jasen sveti oče. Da je predlog zakona o evtanaziji pri nas cinizem brez primere pa je zatrdil moralni teolog Gabriel Kavčič.

Kavčič je prepričan, da je naša zahodna družba usmerjena predvsem v iskanje dodatnih pravic in produktivnost, ki jo namenimo družbi. »Kar za seboj potegne dejstvo, da ranljivi niso posebej dobrodošel del Zahodne družbe – ne tisti še nerojeni, ne tisti na drugem koncu tega loka življenja: na primer bolni, ostareli.

Hkrati pa se na to nekako pripne še ta potreba po pravicah in na koncu pride ven vprašanje, ali ni vsa ta ranljivost zaslužna za odvzem dostojanstva in ali ne bi morali imeti tudi pravice končati to življenje.«

Odgovor Cerkve je po njegovih besedah jasen, saj ima v krščanstvu tudi trpljenje svoj smisel. Vsak človek je namreč ustvarjen po Božji podobi in ima zato svoje dostojanstvo. Zato Cerkev nasprotuje evtanaziji in samomoru s pomočjo. Po drugi strani pa nas spodbuja, da vsakemu človeku, še posebej najbolj ranljivemu, pomagamo.

Cinizem brez primere

Zato je po Kavčičevih besedah cinizem uvajati v zakonodajo samomor s pomočjo v družbi, ki ima zelo neurejen zdravstveni sistem.

»To stalno ponavljam, pa še bom ponavljal: ne vem, ali je kaj bolj ciničnega, kot to, da ljudem povemo, da nismo sposobni poskrbeti za nekoga, ki ni prav preveč bolan – v Sloveniji tisti, ki je zelo bolan, dobi primerno oskrbo, drugi pa ne, ker zdravstvo ne zmore – potem jim pa na pladnju ponudimo samomor s pomočjo. To je cinično in težko razumljivo,« je poudaril Gabriel Kavčič.

Povejmo še to, da je po nauku Cerkve vsako dejanje odvzema življenja smrtni greh, vendar pa nosi večjo težo tisti, ki je zanj odgovoren, kot tisti, ki je v stiski ali trpljenju za usmrtitev zaprosil.